Arhiv za Marec, 2014

Dve snežinki

Sobota, Marec 22nd, 2014

Včeraj popoldne so me v moji prodajalni starih knjig obiskali prijatelji. Na šipo sem prilepil listek ZAČASNO ZAPRTO in šel z njimi ven na pijačo. Ko smo na sončnem vrtu pred gostilno čakali na postrežbo, so iz bližnje slaščičarne prišle vsaka s svojim sladoledom v roki štiri mlade tabornice v taborniških bluzah, s taborniškimi rutami okoli vratu in tudi s taborniško bojno poslikavo na obrazih. Tri so bile res še zelo mlade, proti koncu osnovne šole, pa tudi četrta, njihova vodnica, je bila na pogled komaj kaj starejša. To četrto tabornico sem kljub indijanskim totemom na zardelih gorenjskih ličkih takoj prepoznal – le kako je ne bi, ko pa mi je več kot dve leti in pol vsak delovni dan po tri, štiri ure pomagala v trgovini in mi je šele pred kratkim ušla v drugo, bolj resno in bolje plačano državno službo. No, bolj sem jaz njej pomagal kot ona meni – bil sem samo „kao neki gazda“, pa šofer in nosač, ona pa je postorila vse glavno: vpisovala je na novo prispele knjige v računalniško bazo podatkov (neverjetno hitro ji je šlo, ker je kot kakšna super tajnica obvladala desetprstno tipkanje…), jih razvrščala v police (vse natančno po kategorijah in abecedi), se dogovarjala s kupci (za razliko od mene zmeraj zelo prijazno), zapisovala v zvezek njihove knjižne želje, jih po telefonu obveščala o rezerviranih knjigah, pregledovala naročila, zavijala pakete (jaz sem jih potem samo še nesel na pošto), urejala knjigovodstvo, kuhala kavo zame in za moje prijatelje, brisala prah s polic, umivala okna, čistila tla, ometala pajčevine s sten, skrbela je, da so bile vsak dan druge knjige v izložbi in lepila okraske na šipe: spomladi papirnate rože, poleti rumena sonca, jeseni rjave liste, (pa še orehe kostanje je dala v izložbo), pozimi bele snežinke, na Valentinovo rdeča srca… Za povrh je morala poslušat moje moške marnje in kosmate šale, včasih vljudno preslišat kakšno nespodobno povabilo, ali se mi vzvišeno nasmehnit: „Ah dedci, vsi ste enaki!“

Dve leti in pol je delala pri meni ta v knjige zaljubljena tabornica, dva meseca in pol je ni več, in od takrat moja zdaj spet one-man-band firma nezadržno hira in propada. Antikvariat, o kateri so še lani poleti časopisi pisali, da je eden najbolje založenih in najbolj urejenih v državi, je zmeraj bolj podoben štali in drvarnici, knjige so vsepovsod razmetane kot pravkar nacepljena polena, polnih smetnjakov nihče ne prazni, okoli njih ležijo smrkavi robčki, jabolčni ogrizki in bananini olupki (jabolka in banane so včasih ves dan moja edina hrana, ker se mi ne ljubi niti več kuhat…), tudi pod policami se nabirajo smeti, še malo pa se bodo zaredili ščurki in podgane. Pajki po vseh kotih nemoteno predejo svoje mreže, izložba je prašna in umazana, v njej se že dolgo prašijo ene in iste knjige in toplo pomladno sonce se zaman trudi, da bi odtalilo dve veliki snežinki, umetelno izrezani iz belega papirja, ki jih moja pobegla prodajalka na začetku zime nalepila na steklo vhodnih vrat. Denarja za odkupe nimam, prodaja se je prepolovila (če me kdo vpraša po kakšnem knjižnem naslovu, samo nemo zmignem z rameni, ali se nebogljeno popraskam po glavi…), zmeraj bolj tonem v rdeče številke, ne plačujem računov, zamujam z najemnino, tudi računovodkinja je obupala nad mano in prekinila pogodbo, na vrata trkajo inšpektorji in rubežniki, grozi mi propad in bankrot. Tudi svoj zunanji videz in osebno higieno sem zanemaril, nehal sem se umivati in briti, vsak dan se oblačim v ene in iste umazane cunje in zdrajsane čevlje, tako da se veliko strank že ob pogledu name brez besed že pri vratih obrne, saj sem videti kot klošar.

Od takrat, ko je odšla od mene, sva se včeraj popoldne z mojo prodajalko prvič videla in najbrž sem se ji že na pogled malo zasmilil, saj je obljubila, da bo prišla ob priliki spet malo pogledat v najino nekdanjo skupno bukvarno, če bi našla kakšno dobro knjigo zase. Zdaj jo nestrpno čakam in razmišljam, kako bi jo pregovoril , da bi pustila svojo novo službo in prišla delat nazaj k meni, preden bom res do kraja zavozil in bo listek ZAČASNO ZAPRTO kar ves čas ostal nalepljen na zaklenjenih vratih nekdaj najboljšega knjižnega antikvariata v državi – skupaj z obema papirnatima snežinkama, ki ju niti pomladno niti poletno kaj šele jesensko sonce ne bo moglo več odtajat, in ju bo mraz naslednje zime dokončno in za zmeraj primrznil na umazane šipe.

  • Share/Bookmark

Lep dan

Četrtek, Marec 13th, 2014

Sonce že topleje greje, po pomladi diši, in spet se hodim sprehajat dol k Savi. Kljub temu da je na prostranem srenjskem pašniku pri Rakovcu šele komaj skopnel sneg, so nanj že spustili živino. Zgodaj dopoldne, ko sem bil tam, sem sicer na pašniku videl samo enega osamljenega telička, ostala čreda se je pa šele počasi rinila iz hleva na robu gozda in postavala v senci dreves. Prav nič se jim ni mudilo na pašnik, saj celo kravji možgani razumejo, da nova trava ne zraste čez noč in da če včeraj ni bilo paše, jo tudi danes ne bo.

Preskočil sem leso in se napotil proti teličku, da bi ga malo pobožal in počohal. Vem da so kravji mladiči, sploh če ni mame zraven, plašna bitja in jo hitro pocvirnajo, a sem vseeno sklenil poskusit srečo, saj se mi je zdelo, da bi imel ves dan polepšan in izpolnjen, če bi se mi ratalo spoprijateljit s tem teličkom. Ko sem se mu pa približal že na več kot pol razdalje, sem pa videl, da je to že kar odraslo tele, skoraj krava, ojoj ne krava, ampak velik bik! Ne vem zakaj se mi je zdel od daleč tako majhen, da sem ga imel za telička – najbrž zato, ker je stal v pol metra globoki kotanji sredi pašnika, iz oči v oči nasproti mene; in je bil tudi zaradi bleščanja sonca malo optično pomanjšan. Pomislil sem, da je najbrž že od sinoči tukaj in da je kljub nočni zmrzali raje prespal na pašniku kot pa da bi se drenjal s čredo v štali. Očitno je to take sorte bik, ki mu ne paše ležat s skupaj s kravami med toplo smrdljivimi kravjeki in tudi ne poslušat kravjih čenč. Krave so mu dobre samo za to, da kdaj kakšno naskoči – sicer je pa najraje sam.

No, tudi tudi do moje družbe mu ni bilo preveč, nepremično je stal in me zabodeno gledal, niti slučajno se ne bo umaknil in zbežal pred mano, sem pomislil – in če bo kdo bežal, bom to jaz…
No, zbežal ravno nisem, počasi in previdno sem se umaknil iz ograde in šel potem po makadamski cesti nazaj v mesto. Ob desetih se mi je začela služba in v delavnici sem na stežaj odprl okna in vhodna vrata, da sem spustil sončno toploto in svež zrak noter. Hkrati s svežino in toploto je prišel z ulice v delavnico še en svetlo rjav maček – ravno sem sedel sem pri mizi in pregledoval račune, ko je nežno primijavkal do mene in se mi pod mizo podrgnil ob nogo. Malo sem ga pobožal in počohal, tako kot sem zjutraj pri Savi nameraval telička, pa ga potem nisem, ker sem slabo gledal in to ni bil teliček, ampak odrasel bik – biki pa ne marajo božanja in čohanja…

Lep dan je bil. Sprehajal sem se pri Savi, sijalo je sonce, na pašniku sicer nisem pobožal telička, ampak potem zgoraj v mestu nekega zablodelega mačka… Ja, lep dan je bil! Še lepši bi bil lahko samo, če bi si pri Savi upal priti blizu in pobožat tudi bika… Ali pa tudi ne! Konec koncev si pa človek res ne sme čisto vsega dovolit in je do česa treba imet tudi distanco in spoštovanje!

  • Share/Bookmark