Kozarčki

Včeraj navsezgodaj, že ob sedmih, me je zbudil telefon. Jasen, svež, vesel ženski glas je rekel: „Evo, te čakajo kozarčki!“

No, bila je pomota, gospa na oni strani se mi je opravičila, jaz sem pa rekel: „Nič hudega – hvala, da ste me zbudili!“ – Zato, ker v torkih zjutraj odvažajo smeti in sem po zaslugi nepričakovanega telefonskega klica zabojnik s smetmi še pred prihodom smetarskega tovornjaka pripeljal izza hiše na ulico. (Kar mi ne uspe zmeraj in se mi smeti včasih po več tednov kopičijo na dvorišču…)

Tudi moj sin, ki živi na drugem koncu hiše, se je včeraj zbudil prej kot ponavadi, pa ne zaradi smeti (ki so po dogovoru moja skrb), ampak ker je gledal jutranji prenos ženskega smučanja na olimpiadi. Potem sva ugotavljala, da je bilo vabilo na kozarček najbrž v zvezi s tem, da je slovenska smučarka prevzela vodstvo na tekmi. Čeprav nisem tako zagret športni navijač kot moj sin in ponavadi tudi ne začnem dneva s kozarčki, ampak s šalčkami kave, pa bi včeraj vseeno napravil izjemo in srknil šilce močnega na čast naše smučarke – pa le, če bi obdržala vodstvo do konca tekme in ne že po prvem teku…

Ko je potem Tina Maze res zmagala, me pa ni bilo več pri televizorju, in tudi ne pri kozarčkih. Kdor ga pa rad da na zob, ima pa kozarčke in flašo zmeraj pri roki. Ali med tekmo ali po tekmi, ali po zmagi ali porazu, ali zjutraj ali zvečer – za kozarček je zmeraj pravi čas.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !