Pri kruhu

Moja starša sta bila preprosta, skromna in neambiciozna človeka in tak sem tudi sam – preprost, skromen in neambiciozen. Edina ambicija staršev v zvezi z mano je bila, da me čimprej spravita h kruhu. To je bila v mladosti tudi moja največja želja, zato po končani srednji šoli nisem šel študirat, ampak delat. – Seveda sem si pa delo že takrat predstavljal malo po svoje, ne nujno kot osemurni šiht v fabriki, ampak kot kakršnokoli dejavnost ali početje, s katerim je mogoče pošteno zaslužiti za vsakdanji kruh: raznašanje časopisov, švercanje in preprodajanje avstrijske kave, brskanje po smeteh, pa nabiranje gob, lipovega cvetja, zdravilnih zelišč in starega železa… Tako delam že 40 let, zdaj to zdaj kaj drugega, kakršni so pač časi in kakor pač kaže, malo za druge in malo zase, malo legalno in malo na črno, in sem ves čas pri kruhu – včasih pri belem, včasih pri črnem, včasih si ga režem na debelo in včasih bolj na tanko, a stradam ga ne. Še v mleko si ga kdaj nadrobim, ali pa ocvrem jajca in potem s kruhom samo še na čisto pomažem ponev…
Dokler bom zdrav in bom lahko delal in si sam zaslužil za kruh in bom imel streho nad glavo in pozimi toplo peč, se ne bom pritoževal nad življenjem. Življenje je lahko čisto znosno, če ga živiš po svoji meri in pameti in ne tako kot si ga zate zamišljajo drugi. Hvaležen sem staršem, da sta me spravila h kruhu in me potem pustila, da se znajdem po svoje.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Pri kruhu”

  1. kobilica komentira:

    Eni starši otroke spravljajo h potici,
    na koncu pa vsi mlatijo otrobe…

  2. lordwales komentira:

    A veš, edo, da si agregiran an blogosu?
    Več kot odličen si, po meri pa si le pomeri.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !