Arhiv za Februar, 2014

Pripis

Petek, Februar 28th, 2014

Pripis k včerajšnjemu zapisu (Nemo ogledalo):
Seveda zgodbice dosežejo svoj namen, če zvabijo ali nasmešek ali kakšno solzico od tistih, ki jih berejo. Mene osebno in mojega življenja se pa ti nasmeški in solzice ne dotaknejo kaj dosti. Pravzaprav sem larpurlartist; pišem, ker imam veselje s pisanjem (kot ga ima kdo drug s klekljanjem, vrtnarjenjem in zbiranjem metuljev), in ne zato, ker bi se mi v življenju kaj zapletlo in bi iskal nasvetov in tolažbe od svojih bralcev in internetnih prijateljev. Cilj mi je napisati lepo ali zabavno ali poučno zgodbico, ali vsaj par dobrih stavkov. Seveda pa hočem biti verodostojen, zato pišem iz svojih in ne iz tujih izkušenj, ker imam pač sebe zmeraj pri roki in se tudi najbolj poznam. Tudi če zgleda, da sem čisto notri, sem zmeraj malo ven. Tudi mladostno slikco moje bivše sem dal zraven iz estetskih in ne iz dokumentarnih razlogov. – Da poudarim in podkrepim napisano in zakaj nisem mogel kar tako mimo nje tistega poletnega dne, ko sem jo prvič videl…

  • Share/Bookmark

Nemo ogledalo

Četrtek, Februar 27th, 2014

Ja, star sem že… V dolgih zimskih večerih odpiram albume s starimi fotografijami in obujam spomine. Tistega davnega poletja 1983 je bilo dekle na tej sliki zame najlepše na svetu – in tako je bilo potem še kar nekaj poletij, zim in vmesnih letnih časov. Moja napaka je pa bila, da ji nisem tega večkrat povedal. Bila je slepa in se sama ni mogla videti v ogledalu, zato bi moral jaz prevzeti to vlogo in ji vsak dan govoriti: »Najlepša si, najlepša si…«
Žal sem v rutini in zoprnostih vsakdanjega življenja na to pozabljal. Razšla sva se in ko sem to prebolel in sem potem neki drugi mladi ženski rekel, da je zame najlepša na svetu, je ta moja nova lepotica vstala izza mize in se šla na stranišče zjokat… Pa ne od sreče in ne da bi se v ogledalu prepričala, če ne lažem – ampak od žalosti in razočaranja, ker ji tega ni rekel kdo lepši in mlajši… Ja, star sem že.

  • Share/Bookmark

Kozarčki

Sreda, Februar 19th, 2014

Včeraj navsezgodaj, že ob sedmih, me je zbudil telefon. Jasen, svež, vesel ženski glas je rekel: „Evo, te čakajo kozarčki!“

No, bila je pomota, gospa na oni strani se mi je opravičila, jaz sem pa rekel: „Nič hudega – hvala, da ste me zbudili!“ – Zato, ker v torkih zjutraj odvažajo smeti in sem po zaslugi nepričakovanega telefonskega klica zabojnik s smetmi še pred prihodom smetarskega tovornjaka pripeljal izza hiše na ulico. (Kar mi ne uspe zmeraj in se mi smeti včasih po več tednov kopičijo na dvorišču…)

Tudi moj sin, ki živi na drugem koncu hiše, se je včeraj zbudil prej kot ponavadi, pa ne zaradi smeti (ki so po dogovoru moja skrb), ampak ker je gledal jutranji prenos ženskega smučanja na olimpiadi. Potem sva ugotavljala, da je bilo vabilo na kozarček najbrž v zvezi s tem, da je slovenska smučarka prevzela vodstvo na tekmi. Čeprav nisem tako zagret športni navijač kot moj sin in ponavadi tudi ne začnem dneva s kozarčki, ampak s šalčkami kave, pa bi včeraj vseeno napravil izjemo in srknil šilce močnega na čast naše smučarke – pa le, če bi obdržala vodstvo do konca tekme in ne že po prvem teku…

Ko je potem Tina Maze res zmagala, me pa ni bilo več pri televizorju, in tudi ne pri kozarčkih. Kdor ga pa rad da na zob, ima pa kozarčke in flašo zmeraj pri roki. Ali med tekmo ali po tekmi, ali po zmagi ali porazu, ali zjutraj ali zvečer – za kozarček je zmeraj pravi čas.

  • Share/Bookmark

Pri kruhu

Ponedeljek, Februar 10th, 2014

Moja starša sta bila preprosta, skromna in neambiciozna človeka in tak sem tudi sam – preprost, skromen in neambiciozen. Edina ambicija staršev v zvezi z mano je bila, da me čimprej spravita h kruhu. To je bila v mladosti tudi moja največja želja, zato po končani srednji šoli nisem šel študirat, ampak delat. – Seveda sem si pa delo že takrat predstavljal malo po svoje, ne nujno kot osemurni šiht v fabriki, ampak kot kakršnokoli dejavnost ali početje, s katerim je mogoče pošteno zaslužiti za vsakdanji kruh: raznašanje časopisov, švercanje in preprodajanje avstrijske kave, brskanje po smeteh, pa nabiranje gob, lipovega cvetja, zdravilnih zelišč in starega železa… Tako delam že 40 let, zdaj to zdaj kaj drugega, kakršni so pač časi in kakor pač kaže, malo za druge in malo zase, malo legalno in malo na črno, in sem ves čas pri kruhu – včasih pri belem, včasih pri črnem, včasih si ga režem na debelo in včasih bolj na tanko, a stradam ga ne. Še v mleko si ga kdaj nadrobim, ali pa ocvrem jajca in potem s kruhom samo še na čisto pomažem ponev…
Dokler bom zdrav in bom lahko delal in si sam zaslužil za kruh in bom imel streho nad glavo in pozimi toplo peč, se ne bom pritoževal nad življenjem. Življenje je lahko čisto znosno, če ga živiš po svoji meri in pameti in ne tako kot si ga zate zamišljajo drugi. Hvaležen sem staršem, da sta me spravila h kruhu in me potem pustila, da se znajdem po svoje.

  • Share/Bookmark

Moji debeli prijateljici!

Petek, Februar 7th, 2014

Saj me poznaš in dobro veš in že večkrat sem ti rekel, da je moj okus za ženske okus zamorskega poglavarja. Ne maram ležat zraven kupa rožljajočih kosti, ker si potem mislim, da razsaja lakota v mojem plemenu in da sem slab poglavar, ker je nisem preprečil… Ženska mora biti mesnata, pa tudi malo špehnata, da imam kaj od nje! A v teh par mescih, kar se nisva videla, se je pa moja zamorka že malo preveč trudila, da poglavarja ne bi spominjala na lakoto v njegovi deželi. Ne samo enkrat, kot sama priznavaš, kar večkrat na noč si se morala zbujat in mazat maslo in med na kruh – pa na debelo si rezala in na debelo mazala, da si zdaj tako debela!

„Vau, kakšna baba!“ , sem glasno vzkliknil še poleti, ko sem bil predzadnjič pri tebi in si mi prišla dol v vežo odpret hišna vrata. Nisem strpel, da prideva gor, že kar v veži sem te vso premečkal in prešlatal – ker takrat si bila še idealna zame, še nič debela, samo malo okrogla, čisto po mojem okusu, na pravih mestih ravno prav zaobljena. Ko sem bil pa na začetku letošnje zime drugič pri k tebi, sem se pa zgrozil, ko si mi prišla odpret – najprej se je skozi vrata zrinil in privalil en velik trebuh, šele daleč za njim vse ostalo… Za hip se mi je zazdelo, da si noseča, ustrašil sem se, da sem te celo sam napravil nosečo, a sem takoj pomislil , da si pa mogoče za nosečnost že vseeno par let prestara… Seveda nisi bila noseča, bila si debela, nič drugega, o groza, samo debela! Saj te imam kljub temu rad, in še mi gre do srca, kadar me skozi narahlo priprte veke takole od strani pogledaš s tvojimi plavimi učki – in če sva sama pri tebi doma (sploh ponoči pod kovtrom, ko te samo čutim ob sebi in te ne vidim), me tudi tvoja debelost tako zelo ne moti – ampak ženske ne rabim samo zato, da mi kuha in pere in da mi dela družbo pri mizi in v postelji, ampak tudi zato, da jo peljem ven med ljudi, v gledališče in na ples, da jo pokažem prijateljem, da se pobaham njo, da mi jo zavidajo, da se sončim v njeni lepoti… Saj ravno zato, ker sem sam star in grd, še bolj iščem in rabim pri ženski to, česar nimam sam – milino, gracioznost in lepoto… Vse to si imela, pa si v eni sami kratki jeseni, ko me ni bilo pri tebi, da bi te imel pod nadzorom, zapravila in izgubila…

A se spomniš, ko sta se kakšno leto nazaj s tvojo prijateljico pri njej doma zažurali in se napili, potem sta se pa obe slekli in se gledali v ogledalu in si me opolnoči poklicala po telefonu, rekoč: „Lažeš, ko mi zmeraj praviš, da imam seksi postavo, moral bi zdajle videt S. (njeno prijateljico), ona ima res seksi postavo, sline bi se ti pocedile, ko bi jo zdajle videl – jaz sem pa debela kot svinja!“

Nisem ti lagal, takrat si res še imela seksi postavo – zdaj si pa res debela kot… no, ne bi te rad žalil z grdimi besedami, saj si že sama naredila pravo primerjavo! – Sprintaj si tole pisanje in nalepi na hladilnik, pa še eno kopijo nad štedilnik, da boš imela pred očmi zmeraj, kadar se boš hotela ponoči spet malo zažret. Dobrosrčna ženska si, krasna prijateljica, dobra gospodinja in vroča ljubica – a to ne bo odtehtalo, da bi še kdaj prišel k tebi, če ne boš shujšala vsaj za deset kil!

  • Share/Bookmark