Arhiv za Januar, 2014

Slovenci

Sobota, Januar 25th, 2014

En moj prijatelj pisatelj piše kolumne o Slovencih. Sem in tja kaj preberem, ker je dobro in duhovito napisano, čeprav me Slovenci čisto nič ne zanimajo – samo tu in tam kakšna Slovenka…

  • Share/Bookmark

Pralni stroj

Nedelja, Januar 5th, 2014

Moji znanci, prijatelji in sorodniki so zelo različni ljudje, skupno jim je samo nekaj – vsi so zmeraj brez denarja. Živijo od slabo plačanih služb, majhnih pokojnin, socialnih podpor, od prodaje stare krame na kramarskih sejmih, od mizernih umetniških honorarjev – ali sploh od ničesar.

Sam sem malo na boljšem, saj sem že dolga leta privatnik, neodvisen od takšnih in drugačnih šefov in delodajalcev. Nikoli ne bom obogatel, verjamem pa da tudi do kraja obubožal ne bom, saj sem se z leti že toliko izmojstril v svoji obrti, da mi denar tudi brez velikega naprezanja ves čas po malem kaplja, kot voda iz stare pipe. Če bi malo manj zapravljal, bi lahko celo kaj prihranil, a mi je dovolj, da imam vsaj za sproti in da lahko na črpalki kadarkoli natočim poln tank bencina, odpeljem gospo na morje in jo tam povabim v kakšno boljšo oštarijo na večerjo ob vinu in svečah…

Lahko si pa tudi brez hujših finančnih posledic privoščim kakšen nepremišljen nakup – tako kot na primer zadnjič, ko sem od prijatelja Zorana kupil pralni stroj. Imam pralni stroj in zase ne rabim drugega, kupil sem ga pa, ker sem Zoranu verjel na besedo, da je skoraj nov, šele par mesecev rabljen in da ga prodaja zato, ker rabi denar za tri kubike bukovih drv, da njegove družine, žene in dveh majhnih otrok, zdaj pozimi ne bo zeblo. Žena se namreč ločuje od njega, noče več živeti z njim pod isto streho in si je skupaj z otrokoma našla začasno prebivališče pri svoji znanki, s pogojem da sama poskrbi za ogrevanje svojih bivalnih prostorov – majhnega nekomfortnega podstrešnega stanovanjca v veliki stari hiši na senčni strani mesta.

Nisem stiskač in skopuh, tako radodaren in dobrosrčen pa spet nisem, da bi kupil nekaj, kar sploh ne rabim, samo zato, da bi prijatelju, s katerim sva bolj dobra znanca kot prijatelja v pravem pomenu besede, olajšal vest, ker je slabo ravnal z ženo in ga je zato zapustila. K odločitvi o nakupu je pripomoglo naključje, da mi je prijateljica (res prijateljica, ne samo dobra znanka), ki živi v tujini in se tudi brez službe in rednih dohodkov zelo skromno prebija skozi življenje, par dni pred tem potožila po telefonu, da ji je dokončno crknil njen stari pralni stroj in da mora zdaj umazane cunje na roke žuliti in ovijati v kopalniški banji. – In mi je prišlo na misel, in se mi je oboje sestavilo in sem naenkrat dobil krasno priložnost, da tudi sebi olajšam vest, ker prijateljice že zelo dolgo nisem obiskal in jo bom zdaj lahko spet razveselil – seveda s pralnim strojem!

A sem se potem moral pri prijateljici še na druge načine potruditi za njeno veselje, saj se je pokazalo, da stroj ni tak, da bi bil lahko sam kos tej nalogi. Namreč, takoj ko sem ga od Zorana pripeljal domov, je sin, ki mi ga je pomagal nesti iz avta, šel gledat na internet in je ugotovil, da so ta tip pralnega stroja nehali izdelovati že pred sedmimi leti in da sem ga veliko preplačal, ker bi za isto ceno lahko dobil tudi popolnoma nov stroj z več funkcijami in manjšo porabo elektrike!

Kdo drug na mojem mestu bi stroj vrnil in zahteval denar nazaj – jaz sem se pa samo posul s pepelom, češ sam sem kriv, če sem se pustil nategnit in se nisem že prej pozanimal o tipih in cenah. Sem pa Zorana čez nekaj dni vseeno poklical, a mu stroja še omenil nisem, le vprašal sem ga, če je že kupil drva, in seveda jih ni, pravzaprav jih je, ampak samo en kubik, ker je imel še nekaj drugih izdatkov. (Pozneje sem zvedel kakšnih – pred novoletnimi prazniki, celo na isti dan ko sem jaz svoji prijateljici peljal pralni stroj, je Zoran peljal svojo novo žensko za tri dni v Šmarješke toplice…)

Na koncu smo bili pa vsi vsaj približno zadovoljni! – Moja prijateljica, ker je dobila pralni stroj (čeprav ne čisto novega), jaz, ki sem na ta račun ves čas od Božiča do Novega leta užival njeno gostoljubje, prijatelj Zoran, ki mi je stroj drago prodal in njegova nova ženska, ker se je za njegov (pravzaprav pa moj) denar tri dni namakala v naravno topli zdravilni vodi… Za silo je bila pa potolažena tudi njegova pobegla žena, ker je od obljubljenih treh kubikov drv dobila vsaj en kubik in jo zdaj greje upanje, da jih bo do konca zime dobila še kaj… Odvisno od tega, če je Zoranova mama, ki se je pred kratkim odselila v dom onemoglih, v stanovanju pustila še kakšen star gospodinjski stroj in aparat, ki bi ga njen vrli sin spet lahko komu prodal za ceno novega. Lahko da ga bo celo spet podtaknil meni, saj sem na novoletnem obisku pri prijateljici na lastne oči prepričal, da ji tudi sesalec za prah, kuhinjski bojler in zmrzovalna skrinja že zelo slabo delajo, pa tudi iz plinskega štedilnika ji že po malem uhaja plin in bi nujno rabila novega – ali vsaj malo manj starega…

Pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led. Ampak osel ne bi bil osel, če ne bi še večkrat ponovil iste napake – potem se pa o svojih prekucijah in polomijah še baha za šanki in se po oslovsko čudi, če ni nagrajen s ploskanjem in prikimavanjem, ampak le s pomilovanjem in posmehom.

Dobro je pa to, da mi prijateljica sporoča, da je stroj že preizkusila in da zaenkrat dela brez napak. Če se ji bo pa kdaj pokvaril, sem ji pa itak obljubil, da ji bom kupil tovarniško novega iz trgovine.

To bi bila pa sploh že na začetku najboljša rešitev, ne pa da sebe in še cel kup drugih ljudi zapletam v neke kombinacije, kolobocije in kravje kupčije! – A očitno so enostavne in racionalne rešitve življenjskih problemov tako malo meni podobne, da pomislim nanje šele čisto nazadnje.

  • Share/Bookmark