Arhiv za Oktober, 2013

Volčji hrib

Sobota, Oktober 26th, 2013

Rad kuham in cmarim, še raje pa ne, zato sem se včeraj z veseljem pustil povabit na kosilo k bivši ženi. Odkar se je iz najine skupne hiše odselila v blok na drugem koncu mesta in se samo občasno vidiva, se razumeva veliko bolje k prej, nič več se ne prepirava in zmerjava, oba sva postala zelo prijazna, pozorna in ustrežljiva drug do drugega.

Ker sem prišel prezgodaj in še ni bilo skuhano, sem šel pred kosilom za pol ure sprehajat njenega psa. Po okoliških travnikih je bilo že več drugih sprehajalcev s psi, zato sem se raje povzpel na bližnji hribček, ker sem upal, da ne bom tam nikogar srečal, saj res nisem bil pri volji, da bi se moral s kom pogovorjati o tem, kako je kakšnemu psu ime, koliko je star in kakšne pasme je…

Ko sva še živela skupaj, mi je žena večkrat očitala nedostopnost in oholost do drugih ljudi, pa tudi sama se je počutila ob meni odvečno, nesrečno in osamljeno. Res se takrat nisem veliko družil s prijatelji, saj so me povsem okupirali posli in skrb za vsakdanje preživetje, razlog za ženino nesrečnost ob meni pa je bil ta, da se ji zdelo kot da zavzema v mojem življenju samo toliko prostora kot kos pohištva in da sem se spomnil nanjo samo ponoči, ko sem jo imel zraven sebe v postelji, pa še takrat je imela občutek, da sploh ne bi opazil, če bi bila namesto nje tam kakšna druga…

Kar se nje same tiče ni imela prav; bila je moja žena in imel sem jo rad (kakor sem pač zmogel in znal); kar se pa ostalih ljudi tiče, sem se pa med njimi res velikokrat počutil utesnjenega in izgubljenega, nikoli nisem imel stalnega kroga prijateljev in znancev, sploh v mladosti sem se rad selil in se preizkušal v novih razmerah in okoljih. Nekoč sem en mesec preživel med drvarji v bosanskih hribih. Nekaj dni in noči sem sam samcat bivakiral v lovski opazovalnici sredi gozda, nabiral sem gobe, cepil drva, kuril ogenj in z lokom streljal v drevesa. Zadnjo noč, preden sem se vrnil nazaj dol k drvarjem, je zapadel sneg in so tulili volkovi, vse do jutra nisem zatisnil očesa, tako me je bilo strah – še bolj pa zjutraj, ko sem šel z drevesa dol in sem v samotnem gozdu eno uro gazil sneg in brodil po odpadlem listju, preden sem prilomastil do gozdne ceste in do drvarskih koč… Ko sem potem pri topli peči srkal z žganjem krščen čaj in mazal kajmak na kruh, sem si pa moral priznati, da je med ljudmi vseeno malo bolje kot pa med volkovi…
To spoznanje, do katerega sem prišel kot mlad fant na Zelengori v Bosni, je zelo pospešilo mojo socializacijo in prilagajanje človeški družbi. Očitno pa je ta proces socializacije na določeni točki zastal, saj še zdaj na stara leta ne prenesem gužve in se rad umaknem kam na samo. Pa čeprav – tako kot včeraj – samo za pol ure in samo na Volčji hrib… Ne vem kdo si je sploh izmislil to ime, popolnoma pretirano in neprimerno za ta neznatni hribček robu mesta, nič višji od bližnjih stanovanjskih blokov – pa tudi pes, ki je bil z mano, blond psička labradorske pasme, niti slučajno in niti od daleč niti po duši niti po telesu ni bila podobna volku…

Kosilo je bilo že mrzlo, ko sem se vrnil, a gospa, ki ga je skuhala, ni bila zato nič slabe volje, brez negodovanja je spet prižgala plin in ga pogrela, pa še za kavo je potem pristavila. Pred leti, ko je bila ta gospa še moja žena, sem se naslišal od nje marsikaj na svoj račun – a najbrž mora človek popolnoma obupat nad drugim človekom, da mu neha težit in solit pamet in ga sprejme takega kot je. Takrat bi me lahko obtožila, da se samo zato sprehajam naokoli s psom, da mi ni treba biti doma in se ukvarjat z njo, in da mi vsak, še tako majhen hribček pride prav za pobeg od vsakdanjih težav in problemov, pa da se počutim na njem visok in visokosten in da zviška gledam navzdol na svet in ljudi…. Zdaj pa me je po kosilu posadila v fotelj, mi prinesla šalčko s kavo in krožniček s keksi in mi navdušeno začela pripovedovat o knjigi, ki jo pravkar bere in o pesmih, ki jih prepevajo v njenem pevskem zboru…

Na Volčji hrib bom najbrž še kdaj šel, z volkovi se pa mogoče ne bom nikoli več srečal, in vse bolj se mi zdi, da se bom moral še malo bolj navadit življenja z ljudmi…

  • Share/Bookmark