Secondhandshop

V našem starodavnem mestecu so ena zraven druge tri trgovine s starim in rabljenim blagom. Prva je Ropotarnica, kjer – kot že ime pove – dobiš vse od obtolčene plinske jeklenke do starinskega gramofona s trobljo. Takoj čez cesto je prodajalna starih in rabljenih knjig, za katero se lastnik očitno še sam ne more odločit, kako bi jo imenoval, in je na eno stran vhodnih vrat pritrdil tablo z napisom Bukvarnica, na drugo stran pa Antikvariat, pa naj se potem mimoidoči pasanti sami odločijo, kam ne bodo šli in nič kupili. – Tretja trgovina je specializirana za ponošene obleke, čevlje in otroško opremo. V njej se tudi sam oskrbujem z garderobo, ker je blizu in poceni; tudi tale lahni jesenski suknjič, ki ga imam zdajle na sebi, in ga je še lani nosil moj sosed, sem nabavil tam. Samo čevlje kupujem tovarniško nove, ker se bojim kožnih glivic.

V tej zadnji trgovini, ki se imenuje Culica, sem včeraj kupil srajco. Pravzaprav pa nisem šel s tem namenom noter, saj imam srajc dovolj, hotel sem kupiti ene malo toplejše jesenske hlače, ampak jih nisem imel kje pomerit, saj je bila garderoba zasedena. Ena mlada mamica je tam pomerjala… no, bom potem povedal kaj… njen dveletni sinček pa se je medtem v živo zelenem plastičnem traktorčku na nožni pogon kriče podil po prodajalni, zadaj pa je imel na meter dolgi vrvici privezanega majhnega kužka, ki je veselo bevskal, mahal z repkom, na drobno tekljal na kratkih nožicah in puščal dlake na krilih in hlačah, visečih na trgovskih stojalih.

„A je dobro ? Kako mi paše?“ se je garderobna zavesa nenadoma na široko odgrnila kot v gledališču pred predstavo, in glede na energično širokopoteznost tega dejanja se mi je zdelo, da vprašanje ni namenjeno samo prodajalki, ampak širšemu občinstvu, ki sem ga pa – če ne upoštevamo otroka in kužka – v tem trenutku predstavljal samo še jaz, zato sem se, še preden je prodajalka utegnila odpreti usta, jadrno obrnil na petah in z iskrenim, neponarejenim navdušenjem vzkliknil: „Vau… super vam paše – krasni ste!“ – saj je bilo to, kar sem videl, res občudovanja vredno: modrček, nežno lila barve z malo temnejšimi vijoličnimi rožicami, spodaj malo podaljšan v na pol steznik, vsebina obeh košarici pa zgoraj radodarno odprta mojemu pogledu skoraj do bradavičk…

Prodajalka je potem lahko samo še z nasmeškom pristavila: „Nimam kaj reči, saj je gospod že vse povedal, bi se kar pridružila njegovemu mnenju, moški to bolj vedo, pravzaprav so pa oni še najbolj merodajni, da to ocenijo!“

„Hvala vama, prepričala sta me – bom kar kupila!…Ampak bom vseeno še pomerila tudi druga dva, ki sem jih izbrala!“ In se je zavesa spet zaprla – a zdaj samo do treh četrtin, ne čisto do konca… Mladi gospe je moja pohvala očitno tako dobro dela, da me je hotela zanjo malo nagraditi, jaz pa sem ne bodi len izkoristil priložnost in se med menjavanjem modrčkov dodobra nagledal tudi še joškic in jih seveda tudi navdušeno pohvalil, rekoč: „Pa saj vam modrčka sploh ni treba – tudi brez ste super!“

„Ja, ja!“ mi je takoj verjela, ko se mi je spet prišla pokazat ven – zdaj samo še meni in že s tretjim modrčkom, za prodajalko, ki se je veselo muzala zraven, se sploh ni več zmenila. “…Vseeno pa ga rabim vsaj za v službo, ker učim na šoli in da moji pubertetniki nimajo oči na pecljih in še kakšnih nesramnih pripomb!“

Ko je bilo predstave konec in je bila že oblečena in je prodajalki pri pultu že plačevala izbrani modrček, seveda tistega prvega, ki sem ga najbolj pohvalil, je njen sinček še zmeraj s traktorčkom divjal po trgovini, preveč celo za psička, ki se je bevskajoč in opletajoč z glavo že skoraj davil zadaj na vrvici. Zelo lepo me je pozdravila in zelo lepo me je pogledala med vrati, ko je oba svoja drobižka, dvonožnega in štirinožnega, slednjič dala v red in so odšli. Kar malo sem se zmedel – namesto da bi zdaj ko je bila garderoba spet prosta, izkoristil priliko in pomeril kakšne toplejše jesenske hlače, ki jih res rabim – sem kar na slepo, ne da bi pogledal kroj in številko, kupil eno brezvezno srajco, in to res brezvezno, saj sem šele doma ugotovil, da ima prekratke rokave in da mi je tudi preozka v ramenih, bila pa je tudi grde kakijeve barve (le na kaj sem mislil in kje sem imel oči!) , za povrh pa novih srajc sploh ne rabim, saj imam še starih dovolj v omari in jih veliko sploh nikoli ne oblečem – in tudi v tej, ki sem jo včeraj kupil v trgovini Culica v starem delu našega mesta, me najbrž nikoli ne boste videli. Mogoče jo bom nesel nazaj in jo bo kupil moj sosed.

  • Share/Bookmark

11 odgovorov to “Secondhandshop”

  1. jameson komentira:

    ob pravem času na prvem mestu :)

  2. anka komentira:

    lušten zapis.

  3. lordwales komentira:

    Mislim da bi te tvoje zgodbe 8 malce krajšane ) z veseljem objavili na prvi strani Dela, Dobro jutro, pomisli na honorar, ki lahko za eno objvo znaša celo do 40 evrov. ( Delo napram včeru plačuje 1: 3 )

  4. Edo Torkar komentira:

    Tomaž, meni ni problem za zgodbice, svet je slikovit, življenje je pestro in iz vsake muhe lahko naredim slona – Problem se mi je pa ponujat naokolii, vsak korak v tej smeri mi je pretežak.

  5. lordwales komentira:

    Nič se ni treba ponujat, doma iz fotelja jim pošlješ mail ( na glavni strani Dela pod uredništvo je seznam mailov )
    http://www.delo.si/faq

    Izbereš najbolj všečnega, recimo dobro jutro ureja centralna, na vse tri, pa še na kakšnega ( kultura ) pošlješ humoresko največ 1000 znakov bruto, zaplešeš indijanski ples in glede na to, da te na Delu vsi poznajo bo šlo skoz, okoli 40 evrov neto ( ne bruto ) za objavo.

    Po nekaj objavah že lahko rezerviraš teden dni na rajskem okoku.

    Ni slabo, s eti en zdi?

    Tako sem jaz začel na Večeru, 237 plačanih objav v totem listu.

    Bi presneto tenko piskal, če ne bi bilo 26 to je moj najsrečnejši dan in številka.

  6. bestblogs.si komentira:

    to pa je zapis, ki ga je vredno prebrati :D
    kot je napisal jameson: “ob pravem času na pravem mestu” !

  7. Edo Torkar komentira:

    Lordwales, to z Delom se ne sliši slabo, ampak zdaj se spomnim, da sem se enkrat pred Novim letom za pisanje podlistkov ponudil Gorenjskemu glasu, pa mi še odgovorili niso, čeprav sem za vzorec priložil 20-25 zgodbic s svojega bloga

  8. zmaj komentira:

    hm….. mene se to pa zdi da zapis starega nesramnika …. mogoce pa samo zato da nisem moski ampak zenska :-)

  9. lordwales komentira:

    Edo, pa ja da te ne vrže en medijski poraz. meni pa so lani tisto o adrenalinskem izletu na Vršič ( udtrdbe Alpskega zidu ) objavili. zadevo delaš cel popoldne, pa niti do ogromne 15000 na levi strani od sedla proti vršiču nisem prišel. Bil pasem eno uro v 7000 na sedlu.

    V Junijski številki Moja gorenjska.

    Pošlji na Delo, zgubit nimaš kaj, jaz imam računalnika za dens dost, grem še tvojo humoresko prebrat in potem odklop.

    Drži se

  10. mm51 komentira:

    Rošotarnica, Bukvarnica in Culica so v MB ali LJ?

  11. lordwales komentira:

    Edo, poslati ali ne, to ni zdaj več vprašanje!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !