Arhiv za September, 2013

Firma in njen šef

Torek, September 24th, 2013

Po 23 letih delovanja oba že malo postarana, obledela, oguljena in razpokana… a še zmeraj živa! (foto Mihael Šest)
— — —
www.bukvarna.net
www.leposlovje.com

  • Share/Bookmark

Dang

Ponedeljek, September 16th, 2013

Iz vsake muhe lahko naredim slona in o vsaki ženski, s katero sem kdaj spal, ali sem si z njo samo želel spati, lahko napišem ljubezensko zgodbo, ali vsaj par lirično navdihnjenih stavkov. O dekletu Dang, pristaniški delavki iz Bangkoka, sem pred davnimi leti napisal kar daljšo novelo – 18 strani, kar je za mojo zdajšnjo pisateljsko kondicijo, ko mi že na drugi ali tretji strani zmanjka štrene, res zelo veliko!

Izraz »pristaniška delavka« uporabljam brez podtona in ironije, saj je bila Dang samo »prostočasna« prostitutka, čez dan pa je pomagala v improvizirani kuhinji na premcu naše ladje, kjer so tajske ženske pripravljale hrano za svoje može, brate in očete, ki so z ladje iztovarjali tovor. Prav zato, ker je bila honorarka in ne profesionalka, si je lahko privoščila luksuz, da je sama izbirala, s kom se bo dala dol, ni ji bilo treba, da se za deset dolarjev pusti natepavat prav vsakemu pijanemu in smrdljivemu mornarskemu teslu. Mogoče je v tem pisanem vrvežu ljudi na ladji sploh ne bi opazil, če mi je ne bi od daleč pokazal naš noštromo Rade, ko sva po kosilu slonela na ograji spodnje palube. Pokazal pa mi jo je zato, ker je bil malo užaljen, saj jo je prejšnji večer lepo povabil, da gre z njim v njegovo kabino, pa ni hotela, češ da je kuharica in ne kurba. Ko se mi je pa po večerji tudi elektrikar Mirko potožil, da je eni lepi mladi punci v belih hlačah in beli majci s tremi rdečimi palmami na prsih, ki se mota med lonci in mizami v tajski kuhinji na premcu, ponujal denar, če bi šla z njim v kabino na en skok med rjuhe, pa spet ni hotela – in potem ko se nama je pridružil še Rade in sta oba moja prijatelja ugotovila, da je obema ista punca dala košarico, je ta punca tudi mene začela zanimat in sem sklenil, da jo od blizu pogledam in jo, če mi bo všeč, tudi sam vprašam, kar sta jo vprašala že Rade in Mirko.

Vau, meni je pa ratalo! Pa najbrž ne zato, ker bi se Dang Lee na prvi pogled zaljubila vame, ampak je k mojemu uspehu pripomoglo to, da sem jo povabil v kabino za celo noč in ne samo na polurni »šortajm«, k čemur sta jo nagovarjala moja prijatelja, šparovni Dalmatinec in še en šparovni Gorenjec. Še prej pa sem se usedel na krov med tajske delavce, in čeprav sem komaj povečerjal, naročil pri Dang ( najprej sem jo seveda vprašal, kako ji je ime), krožnik juhe iz plavuti morskega psa, potem pa, ko mi je prinesla še pivo, sem ji rekel naj malo prisede, in šele potem sem ji povedal tisto glavno, kaj bi pravzaprav rad od nje.

Vau – in rekla je ja! Pravzaprav pa ni nič rekla, samo z rahlo zastrtim nasmeškom me je pogledala in pokimala, le toliko naj še počakam, da bodo vsi pojedli in da pomije posodo v kuhinji – tudi to mi je bolj z rokami pokazala kot z besedami povedala… Rade volje sem počakal in potrpel, že po tem, kako urno in živahno se je obračala med mizami in stoli, sem slutil, da tudi potem na mojem mornarskem pogradu ne bo lena in zaspana in da se mi obeta res sladka ljubezenska noč! Tako je tudi bilo, ne samo eno noč, tudi še ves naslednji dan in še naslednjo noč sva preživela skupaj, celo k sebi domov v neki predmestni stanovanjski blok me je peljala – eno uro s taksijem tja in eno uro nazaj – in me seznanila s svojo družino, starši, brati in sestrami. Tam smo celo popoldne posedali na tleh po tepihih in srkali čaj… Preden sva šla nazaj na ladjo, sem jo še slikal za spomin, pa tudi sama mi je dala eno svojo fotko, pa še svoj naslov je napisala zadaj, na vsak način naj jo spet obiščem, ko bom naslednjič pristal z ladjo v Bangkoku, mi je naročila

Od tega je že 30 let. Nikoli več nisem pristal v Bangkoku, saj sem se že en mesec potem, na sidru pred Bombayem, sprl s kuharjem zaradi hrane in potem še s kapitanom, ker je potegnil s kuharjem, zelo na hitro so me izkrcali z ladje, vkrcali na letalo in poslali domov. Od Dang so mi ostali samo lepi spomini, pa ena lepa ljubezenska zgodba (nekaj let zatem sem jo objavil v knjigi Kronike majhnih norosti) – pa tile dve fotki spodaj. Prvo, manjšo, ki mi jo ona dala, sem imel že ves čas v svojem albumu, drugo pa, ki sem jo takrat sam posnel v njenem stanovanju in so mi jo potem še isti dan na hitrico razvili in do kraja izdelali v nekem uličnem foto-studiu blizu pristanišča, sem pa danes dopoldne po dolgih letih našel v neki škatli na podstrešju. – No, ne smem se pritoževati, pravzaprav mi je od Dang ostalo kar veliko. Upam da ji gre dobro v življenju, da je srečno poročena in da ima zdrave in lepe otroke – no, zdaj najbrž že vnuke!

  • Share/Bookmark

Secondhandshop

Četrtek, September 5th, 2013

V našem starodavnem mestecu so ena zraven druge tri trgovine s starim in rabljenim blagom. Prva je Ropotarnica, kjer – kot že ime pove – dobiš vse od obtolčene plinske jeklenke do starinskega gramofona s trobljo. Takoj čez cesto je prodajalna starih in rabljenih knjig, za katero se lastnik očitno še sam ne more odločit, kako bi jo imenoval, in je na eno stran vhodnih vrat pritrdil tablo z napisom Bukvarnica, na drugo stran pa Antikvariat, pa naj se potem mimoidoči pasanti sami odločijo, kam ne bodo šli in nič kupili. – Tretja trgovina je specializirana za ponošene obleke, čevlje in otroško opremo. V njej se tudi sam oskrbujem z garderobo, ker je blizu in poceni; tudi tale lahni jesenski suknjič, ki ga imam zdajle na sebi, in ga je še lani nosil moj sosed, sem nabavil tam. Samo čevlje kupujem tovarniško nove, ker se bojim kožnih glivic.

V tej zadnji trgovini, ki se imenuje Culica, sem včeraj kupil srajco. Pravzaprav pa nisem šel s tem namenom noter, saj imam srajc dovolj, hotel sem kupiti ene malo toplejše jesenske hlače, ampak jih nisem imel kje pomerit, saj je bila garderoba zasedena. Ena mlada mamica je tam pomerjala… no, bom potem povedal kaj… njen dveletni sinček pa se je medtem v živo zelenem plastičnem traktorčku na nožni pogon kriče podil po prodajalni, zadaj pa je imel na meter dolgi vrvici privezanega majhnega kužka, ki je veselo bevskal, mahal z repkom, na drobno tekljal na kratkih nožicah in puščal dlake na krilih in hlačah, visečih na trgovskih stojalih.

„A je dobro ? Kako mi paše?“ se je garderobna zavesa nenadoma na široko odgrnila kot v gledališču pred predstavo, in glede na energično širokopoteznost tega dejanja se mi je zdelo, da vprašanje ni namenjeno samo prodajalki, ampak širšemu občinstvu, ki sem ga pa – če ne upoštevamo otroka in kužka – v tem trenutku predstavljal samo še jaz, zato sem se, še preden je prodajalka utegnila odpreti usta, jadrno obrnil na petah in z iskrenim, neponarejenim navdušenjem vzkliknil: „Vau… super vam paše – krasni ste!“ – saj je bilo to, kar sem videl, res občudovanja vredno: modrček, nežno lila barve z malo temnejšimi vijoličnimi rožicami, spodaj malo podaljšan v na pol steznik, vsebina obeh košarici pa zgoraj radodarno odprta mojemu pogledu skoraj do bradavičk…

Prodajalka je potem lahko samo še z nasmeškom pristavila: „Nimam kaj reči, saj je gospod že vse povedal, bi se kar pridružila njegovemu mnenju, moški to bolj vedo, pravzaprav so pa oni še najbolj merodajni, da to ocenijo!“

„Hvala vama, prepričala sta me – bom kar kupila!…Ampak bom vseeno še pomerila tudi druga dva, ki sem jih izbrala!“ In se je zavesa spet zaprla – a zdaj samo do treh četrtin, ne čisto do konca… Mladi gospe je moja pohvala očitno tako dobro dela, da me je hotela zanjo malo nagraditi, jaz pa sem ne bodi len izkoristil priložnost in se med menjavanjem modrčkov dodobra nagledal tudi še joškic in jih seveda tudi navdušeno pohvalil, rekoč: „Pa saj vam modrčka sploh ni treba – tudi brez ste super!“

„Ja, ja!“ mi je takoj verjela, ko se mi je spet prišla pokazat ven – zdaj samo še meni in že s tretjim modrčkom, za prodajalko, ki se je veselo muzala zraven, se sploh ni več zmenila. “…Vseeno pa ga rabim vsaj za v službo, ker učim na šoli in da moji pubertetniki nimajo oči na pecljih in še kakšnih nesramnih pripomb!“

Ko je bilo predstave konec in je bila že oblečena in je prodajalki pri pultu že plačevala izbrani modrček, seveda tistega prvega, ki sem ga najbolj pohvalil, je njen sinček še zmeraj s traktorčkom divjal po trgovini, preveč celo za psička, ki se je bevskajoč in opletajoč z glavo že skoraj davil zadaj na vrvici. Zelo lepo me je pozdravila in zelo lepo me je pogledala med vrati, ko je oba svoja drobižka, dvonožnega in štirinožnega, slednjič dala v red in so odšli. Kar malo sem se zmedel – namesto da bi zdaj ko je bila garderoba spet prosta, izkoristil priliko in pomeril kakšne toplejše jesenske hlače, ki jih res rabim – sem kar na slepo, ne da bi pogledal kroj in številko, kupil eno brezvezno srajco, in to res brezvezno, saj sem šele doma ugotovil, da ima prekratke rokave in da mi je tudi preozka v ramenih, bila pa je tudi grde kakijeve barve (le na kaj sem mislil in kje sem imel oči!) , za povrh pa novih srajc sploh ne rabim, saj imam še starih dovolj v omari in jih veliko sploh nikoli ne oblečem – in tudi v tej, ki sem jo včeraj kupil v trgovini Culica v starem delu našega mesta, me najbrž nikoli ne boste videli. Mogoče jo bom nesel nazaj in jo bo kupil moj sosed.

  • Share/Bookmark