Sinjajevina

Zmeraj ožja je postajala dolina, zmeraj više se je vzpenjala, zmeraj bliže so mi bili skalnati vrhovi okoli nje. Potem sem prišel do konca. Kolovoz se je v strmih serpentinah zajedal v kamnito pobočje, gozd se je razredčil, samo še redki borovci viharniki so kljubovali na skalnih policah. Pot se je vila pod previsnimi stenami, po grušču in skozi grmovje. Dolina Plašnice pod menoj se je zagrinjala v sinje meglice, vrhovi nad njo pa so bili ožarjeni z žarkim popoldanskim soncem. Od daleč je bilo slišati vzklike koscev in klepanje rezil.
In potem – Sinjajevina!

(S poti po črnogorskih planinah, julija 1978)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !