Arhiv za Julij, 2013

Modrost in lepota življenja

Torek, Julij 30th, 2013

Kolaž iz moje zbirke tridimenzionalnih razglednic iz začetka 70-ih let prejšnjega stoletja

  • Share/Bookmark

Šalčka

Nedelja, Julij 28th, 2013

Sploh bi pozabil, da imam čez par dni rojstni dan, a me je včeraj zjutraj na to spomnila šalčka, iz katere sem pil kavo. Ko sem jo odložil na mizo, sem na njej prebral napis HAPPY FUCKING BIRTHDAY. Niti ne vem, od kod in kdaj je ta šalčka prišla v hišo, ampak napis je zadel žebljico na glavico, saj je povsem v skladu z mojimi vsakoletnimi rojstnodnevnimi razpoloženji. ….57, 58, 59, 60, 61… Sicer sem v redu, počutim se dobro, ne pritožujem se nad svojim življenjem – ampak te obletnice mi res že postajajo po malem zoprne in dolgočasne.

  • Share/Bookmark

Sinjajevina

Sobota, Julij 27th, 2013

Zmeraj ožja je postajala dolina, zmeraj više se je vzpenjala, zmeraj bliže so mi bili skalnati vrhovi okoli nje. Potem sem prišel do konca. Kolovoz se je v strmih serpentinah zajedal v kamnito pobočje, gozd se je razredčil, samo še redki borovci viharniki so kljubovali na skalnih policah. Pot se je vila pod previsnimi stenami, po grušču in skozi grmovje. Dolina Plašnice pod menoj se je zagrinjala v sinje meglice, vrhovi nad njo pa so bili ožarjeni z žarkim popoldanskim soncem. Od daleč je bilo slišati vzklike koscev in klepanje rezil.
In potem – Sinjajevina!

(S poti po črnogorskih planinah, julija 1978)

  • Share/Bookmark

Vaška družinska idila

Torek, Julij 23rd, 2013

Otrok pri knjigi, starša pri sadjevcu. (Ljubno na Gorenjskem, 1993)

  • Share/Bookmark

Rad imam ženske

Nedelja, Julij 21st, 2013

Zdaj so mi všeč malo mlajše, v mladosti sem imel pa rad malo starejše: z Majdico , poleti 1953 v Žirovnici.

  • Share/Bookmark

Rad imam knjige

Sobota, Julij 20th, 2013

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

Rad imam rože

Petek, Julij 19th, 2013

Rad imam rože, še najraje pa bodeče neže in kaktuse. Tole rožico sem nekoč našel v mehiški puščavi in mi je bila tako všeč, da sem se hotel z njo slikati za spomin. (Santa Rosalia, julija 1973)

  • Share/Bookmark

Najboljša hiša, v kateri sem kdaj živel

Sreda, Julij 17th, 2013

Dobro se počutim v starih, razdrapanih bajtah. V tej sem preživel sedem srečnih let od 1977 do 1983. (Hudajužna v Baški grapi)

  • Share/Bookmark

Jugoslavija…

Sreda, Julij 17th, 2013

… je bila najlepša dežela na svetu! To vem, ker sem jo prehodil peš po hribih od Slovenije do Makedonije, o teh poteh pa sem nekoč napisal tudi eno knjižico: Od tod do Kajmakčalana. (samozaložba Jesenice, 1987)

  • Share/Bookmark

Vroče hlačke

Sobota, Julij 13th, 2013

Moja bivša me je imela zmeraj na sumu, da jo varam ali pa se vsaj spogledujem z drugimi ženskami – celo z njenimi prijateljicami. A še pomislil nisem nikoli na kaj takega, njene prijateljice so mi bile kot sestre, sploh pa, zakaj bi šel s slabšo, ko pa sem imel doma boljšo?! – Saj kadar ni bila zoprna in tečna, je bila krasna ženska, tudi za pogledat lepa, („hudičevo dobra baba!“ so mi jo enkrat pohvalili možakarji za šankom). Ni mi verjela, ampak res nisem imel razloga in tudi ne želje, da bi se slinil pri drugih! (Verjela pa mi ni najbrž tudi zato, ker je v občutljivih letih njenega odraščanja njen oče varal njeno mamo, mama pa je vračala očetu z enako mero, kar ji je vcepilo misel, da je v zakonu itak tako, da se vsi vsevprek varajo, in če žena slučajno ne vara moža, pa prav gotovo on njo!)

Dvajset let sem prenašal njeno zoprnijo in ljubosumje, pa bi še dvajset let, saj imam trdo kožo in veliko prenesem, a je bila ona tista, ki ni zdržala in je odšla. – Na tej točki je pa jeklenemu možu popustil oklep, skoraj se je zrušil vase, že je iskal drevo, na katerega bi se obesil in skalo v Trenti, s katere bi skočil v globino Soških korit… No, pa sem si še pravi čas premislil, potem sicer še dolgi dve leti po malem kriziral, si brisal solze in lizal rane, ko pa sem bil enkrat ozdravljen, sem bil dokončno in za zmeraj! Najprej strup in potem protistrup – kar te ne ubije, te okrepi!

Pred dnevi me je bivša žena poklicala po telefonu, če bi se spotoma oglasil pri njej na drugem koncu mesta, kjer zdaj živi , da bi tam mimogrede nekaj vzel in nekam nesel. Ko sem potrkal na vratih, je reklo: „Naprej!“ in prvo, kar sem ugledal v polmraku njenega stanovanja (zaradi vročine je imela namreč spuščene rolete), je bil par lepih ženskih nog v seksi kratkih hlačkah. „Vau, vroče hlačke!“ sem vzkliknil, šele potem sem pogledal navzgor in videl, da to ni moja bivša, ampak njena prijateljica – Bivša, ki je bila v kuhinji in je slišala, kaj sem rekel, se je pa takoj oglasila: „ Aha, pa zmeraj si mi govoril, kako ne osvajaš mojih prijateljic, ker so ti kot sestre!“

Potem, ko so se mi oči že malo navadile mraka, sem pa videl, da je tudi moja bivša oblečena v poletne hlačke, pa še v tesno oprijeto bluzo z globokim izrezom. A sem držal jezik za zobmi, raje sem bil previdno tiho, kot da bi rekel kaj preveč – dovolj da sem ji pohvalil hlačke! (In še bolje, da jih niti nisem njej, ampak njeni prijateljici…). Vem, da ji je že malo žal, ker je šla od mene, a naj kar ostane tako kot je, te juhe jaz res ne bi več pogreval!

  • Share/Bookmark

Dve nuni

Ponedeljek, Julij 8th, 2013

Ves dan sem po malem delal, zvečer sem se pa sprehodil po okoliških travnikih. Ko sem se vračal domov, sem srečal dve nuni, ki sta nesli rože na pokopališče. Živimo v isti ulici, na videz se poznamo in se pozdravljamo, z eno sva si celo malo všeč in včasih prijateljsko poklepetava. Ponavadi srečam eno ali drugo nuno, obe skupaj skoraj nikoli. Če bi srečal tisto, s katero se samo bežno poznava, bi jo samo na kratko pozdravil z „Dober večer!“, če pa tisto, s katero sva si tudi všeč bi pa rekel še kakšno besedo več, recimo: „A ne, kakšen lep sončni zahod je danes?“

No, prav danes bi ji to gotovo rekel, saj smo se srečali ravno, ko je zahajajoče sonce zamolklo rdeče obarvalo oblake nad Triglavom, bliže nad Jelovico je bilo pa nebo jasno in še umito od popoldanske nevihte.

A zakaj ne bi tega, kar bi rekel eni, rekel kar obema, sem pomislil in takoj nato tudi rekel – pa celo brez „Dober večer!“, ampak kar iz prve: „A ne, kakšen lep sončni zahod je danes!“

„Res je lep!“ je odgovorila prva nuna.
„Čudovito lepo je!“ je rekla druga (tista, s katero sva si všeč.)

Pri tem je pa tudi ostalo, ker smo potem takoj šli naprej vsak v svojo smer – nuni na pokopališče, jaz pa domov. „Tole sem pa dobro speljal, „ sem pomislil. „Druga nuna je dobro vedela, da je bila moja hvalnica sončnemu zahodu itak namenjena samo njej – ni pa tega vedela prva nuna in si je lahko mislila, da mogoče tudi njej. Tako sta obe zadovoljni in nobena prikrajšana.!“

Obe nuni in jaz smo že v zrelih letih, tista, s katero simpatizirava je še celo par let starejša od one druge, a žarki zahajajočega sonca so ju za vsaj deset let pomladili in polepšali, jima priklicali mladostno rdečico na lica in ožarili oči. –

Nič čudnega, ker čudovito lepo je bilo danes večerno nebo… Ne samo jaz grešnik, še celo oče Bog bi v tej svetlobi v kakšni nuni lahko videl greha vredno žensko!

  • Share/Bookmark