Arhiv za Maj, 2013

Zgodbice za srečo

Nedelja, Maj 12th, 2013

Zadnjih nekaj let ponoči ne spim, ampak pišem zgodbice. Ko sem jih v veliko nespečnih nočeh napisal že zelo veliko, mi je prišlo na misel, da bi jih objavil v knjigi. Seveda pa ne kar vseh po vrsti, saj bi bil potem to špeh in ne knjiga , ampak cvetober najboljših. Ker pa svojo pisarijo težko nepristransko ocenjujem, sem izbiro zaupal prijatelju Dragotu. Tudi on že nekaj leti ponoči ne spi, no niti ne sme spati, saj dela kot nočni čuvaj! Dovoljeno mu pa je, da v čuvajnici bere knjige in doslej jih je v službi prebral že zelo veliko, skoraj vsako noč eno knjigo. Je tako rekoč kvalificiran bralec in nanj sem se res lahko zanesel, da bo ločil zrnje od plev.

Imam pa še enega prijatelja Zorana, ki tudi zelo rad bere, a za razliko od Dragota, ki se knjigam posveča v samoti in tišini, je Zoran ekstrovertiran tip bralca, ki ni srečen, če tega, kar bere, ne deli z drugimi. Po poklicu je ekonomist, a je že nekaj let brez službe – in to prav zaradi branja! Odpustili so ga, ker je med delovnim časom sodelavkam zanosno deklamiral Prešernov Sonetni venec! To je bil pa samo zadnji žebelj v krsto, saj ga je direktor že večkrat prej zalotil, ko je tajnicam in računovodkinjam iz sosednih pisarn na glas bral iz kakšne knjige, ki mu je bila všeč; iz Exuperyjevega Malega princa na primer, pa iz Khalila Gibrana, enkrat se mu je pa neopažen priplazil za hrbet pri biblično vznesenem intoniranju Visoke pesmi iz Svetega pisma…

Potem ko sem Zoranu zaupal, da pripravljam knjigo, me je nekaj časa ob vsakem srečanju podrezal: »A je že knjiga? A še ni? Zakaj pa ne? Daj pohiti, pokliči na založbo, naj jo čimprej natisnejo, komaj čakam da bo zunaj, to bo bestseller, boš videl, moji prijatelji in prijateljice so že nestrpni, rad bi jih osrečil z branjem iz tvoje knjige…«

Toliko časa me je gnjavil, da sem v fotokopirnici zanj naredil posebno kopijo rokopisa s spiralno vezavo, da se zgodbice ne zamešajo in se listi v mapi lahko obračajo tako kot v knjigi … To mapo zdaj Zoran ves čas nosi s sabo, kamorkoli gre in na glas bere zgodbice vsakemu, ki ga hoče poslušat, ne samo prijateljem in znancem, ampak tudi povsem neznanim ljudem na vlakih, v parkih, šolskih avlah, gostilnah, kavarnah, slaščičarnah… Tudi pri Prešernovem spomeniku v Ljubljani je imel en bralski nastop, kar za en šolski razred poslušalcev se je zbralo in je bil tak aplavz na koncu, da je moral prebrati še dve dodatni zgodbici, je ponosno povedal.

Od več ljudi sem slišal, da založba, ki naj bi mi izdala knjigo, slabo posluje, da je zabredla v rdeče številke, tudi avtorjem ne izplačuje honorarjev, ima blokiran račun in je tik pred bankrotom. Ampak me nič ne skrbi – tudi če knjiga ne bo izšla, .bodo moje zgodbice kljub temu prišle med ljudi. Za to skrbi Zoran, nekdanji ekonomist, zdaj bralec in pripovedovalec zgodb. Pred dnevi se je na svoji bralski turneji po Gorenjski spet oglasil pri meni na kozarcu vina in prišel na dan s predlogom, da pred izidom knjige spremenim naslov. Namesto »123 zgodbic«, kar mu zveni zelo suhoparno, naj bi se knjiga imenovala »Zgodbice za srečo«.

»Zakaj pa ?« sem vprašal.
»Zgodbice so lepe in ljudje so srečni, ko jim berem! – Zato!« se je glasil odgovor.

Predlagani naslov mi ni bil všeč. Svet je že brez mene prepoln brezveznikov in šarlatanov, ki nesrečnim in lahkovernim dušam prodajajo ničvredne recepte za srečo, sem si mislil. –

Zoranu sem pa rekel nekaj čisto drugega. Namreč da je sreče in srečnih ljudi veliko premalo in naj zato v mapi kar prečrta stari naslov in naj napiše novega: »Zgodbice za srečo«…

  • Share/Bookmark