Arhiv za April, 2013

Ptič

Torek, April 30th, 2013

Prva fotografija je iz leta 1972, druga iz 2012, na obeh fotografijah so isti ljudje, moja starša, sestre in jaz, le da se je oče kdo ve kdaj v teh 40 letih spremenil v ptiča in sedi zdaj na glavi svoje najljubše hčere…

  • Share/Bookmark

Smučanje v Tatrah

Sobota, April 6th, 2013

Nič mi ni odveč, nič pretežko, nič predaleč, nič previsoko, nič pregloboko, nič nemogoče za eno noč ljubezni z žensko, ki jo imam rad.

Kaj šele za tri noči!

Ko me je Flora za letošnje zasnežene velikonočne praznike povabila na tridnevno smučanje v Tatre, nisem niti za hip okleval, čeprav nisem še nikoli v življenju stal na smučkah! Že takoj naslednji dan zjutraj sem sedel v avto in še pred večerom sem bil na cilju. Dolgih 800 km čez vso Slovenijo, Avstrijo in Slovaško, prav do poljske meje, sem prevozil v manj kot enem dnevu, vmes sem se samo nekajkrat za par minut ustavil, čeprav sem zmeraj mislil da sem slab šofer in se zato dosihmal s svojim avtom nisem peljal nikamor dlje kot z Gorenjske na Obalo, pa mogoče še kdaj v Maribor in Novo mesto… Pa tudi smuči sem vzel s sabo, seveda sposojene, prav tako kot tudi ostalo smučarsko opremo, čevlje, palice, rokavice, športni kombinezon… Res nimam najmanjšega pojma o smučanju, a če s spominom sežem zelo daleč, sem pa enkrat prej – in to res samo enkrat pred veliko, veliko leti, ko sem bil še otrok – le že stal na smučkah, in to na takih, ki jih dandanes lahko vidiš samo še v smučarskem muzeju, lesenih in neokovanih – ročnem delu bratranca Tončeta iz Železnikov, ki se je prav takrat izučil za kolarja. Ne samo da sem stal na njih, tudi spustil sem se z njimi navzdol po hribčku za hišo, ampak samo do pol hribčka, ker sem se tam zaletel v jablano, zlomil eno nogo in eno smučko, pa še pretres možganov sem dobil, ko sem z glavo treščil ob deblo, in so me potem z rešilcem odpeljali v bolnico…

Zato sem se pa zdaj odločil za tekaške smuči, ker se mi je zdelo, da mi bo šla počasna hoja po ravni smučini laže od nog, kot pa spuščanje po bregu, od katerega mi je še po 50 letih ostal boleč spomin… Flori sem pa itak rekel, da sploh ne mislim smučat in da si bom smučarske rekvizite nadel samo, da me v njih slika za svoj album smešnih in nemogočih slik!

Seveda sem si pa potem na prigovarjanje Flore in njenih prijateljev, s katerimi smo se skupaj odpravili na tekaško progo, premislil in sprejel športni izziv! „Hudiča – če zmorejo oni, če zmorejo vsi, bom pa zmogel tudi jaz, pa če še tako sovražim zimo in sneg!“ sem se pridušal. Sploh pa moj končni cilj tega dne ni bila dve uri oddaljena planinska koča, do polovice zametena z nanosi snega, v kateri so v pričakovanju našega prihoda že pripravljali čaj in prigrizek – ampak sem si po hrani in pijači obetal še priboljšek posebne vrste!

Vse potrpim na poti do tega cilja, mukotrpno pripenjanje „bešk“ (tekaških smučk) na zaledenele smučarske čevlje, pa začetno negotovost in lovljenje ravnotežja v ozki tekaški smučini, napor pri vzenjanju v breg in strah pred padcem pri spuščanju z brega navzdol, privoščljiv Florin smeh na moj račun in zbadanje njenih prijateljev na njen račun, ko na dnu strmine res padem na rit, češ le kje si staknila tega štorastega Balkanca, prav gotovo nekdanjega „plažovneha inženiera“, zalezovalca osamljenih Čehinj na jadranskih plažah… Vse potrpim, ker vem, da me na koncu tega napornega zimsko-športnega dneva čaka nagrada… Med grobimi lanenimi rjuhami na dveh skupaj primaknjenih pogradih v gorski koči se Florin plažni inženir vseeno malo bolje znajde kot pa če s čevlji prikovan na tekaške smuči opletajoč z nogami krileč s palicami lovi ravnotežje v snežni gazi…

Tudi nočno smuko s Floro začnem pri njenih malih tatrah, ki pa mi jih noče takoj pokazat, rekoč da jo je sram, ker so tako male, jaz pa jih, nestrpen da jih čimprej vidim, že vnaprej na mile viže hvalim, da so čudovite prav zato, ker so majhne in se zato tudi ne bodo povesile in postarale kot so se že zdavnaj velike tatre njenih enako starih sošolk, sodelavk in prijateljic, ki jim jih je v mladosti tako zavidala… Ko jo premagam v malih tatrah (pravzaprav lahka zmaga, saj se Flora v resnici dobro zaveda, da so ti hribčki njen zaklad – le pretvarja se, da se jih sramuje!), se pa lotim malo težjega pogajanja in pregovarjanja, naj mi razkaže še pokrajine na jugu, ki po njenem tudi niso take, kot bi si jih želela in bi po njenem morale biti. Ko ji rečem, da je tudi njena južna planota občudovanja vredna, mi zabrusi naj se ne delam norca iz nje in naj ji ne lažem kot cigan, in potem ji že skoraj s solzami v očeh prisegam, da je mehka zaobljenost njenega trebuščka v resnici nekaj najlepšega in najnežnejšega , kar sem kdaj videl, da me spominja na rahlo vzhajano testo za slovensko velikonočno potico… Flora toliko da me ne udari poo ustih, zato se takoj popravim – ne na testo, oprosti mi za to besedo, ampak na bel oblak, oprosti, oblaček, ki mi zakriva, no, narahlo zastira pogled tja dol… tja, no… kjer si sploh najlepša…

Ker ne luknjaste slovaške ceste, ne razsuti gradovi na vzpetinah, ne zapuščene tovarne in kmetijski kombinati, ne zasnežene severne gore, ne dolge, že na pogled utrujajoče smučarske špure pod gorami – samo Flora, edino Flora, Flora, ki se smeji, Flora, ki se jezi, Flora, ki se skriva pod rjuho, ker se sramuje svojega lepega telesa, Flora, ki jo šele po milih prošnjah pripravim do tega, da odgrne rjuho in se nastavi mojemu pogledu in je slednjič taka kot hočem in si jo želim: nedolžno naga kot psička, ki se ležeč na hrbtu z vsemi štirimi od sebe predano nastavlja čohanju svojega gospodarja… Flora, takšna Flora, gola Flora, lepa Flora, ljubezen z njo, to je bil pravi cilj moje poti, samo zaradi nje sem, slab šofer, skoraj v enem šusu prevozil pol Evrope in potem še, nikakršen smučar, deset kilometrov kolovratil in se lomil na sposojenih „beškah“ nekje v slovaških Tatrah, bogu za hrbtom, tik ob meji s Poljsko… do zasnežene planinske koče, ki se imenuje „Zvierovka“, na Veliko noč v letu Gospodovem 2013…

  • Share/Bookmark