Arhiv za Marec, 2013

Na roko napisano

Ponedeljek, Marec 11th, 2013

S sinom živiva vsak na svojem koncu velike stare hiše, on na severni in jaz na južni strani. Vmes so skupni prostori, ki jih oba uporabljava – kuhinja, hodnik, kopalnica, stranišče in še ena soba, ki jo imenujeva pisarna. V tej sobi so police s knjigami, fotelj, stol in miza z računalnikom. Tudi računalnik je samo eden in si ga deliva; zadnje mesece ga on celo več uporablja kot jaz, saj piše diplomsko nalogo, zato mu dam prednost in počakam, saj se sam ukvarjam z veliko manj pomembnim delom – pisanjem zgodbic…

Oba sva nočna ptiča. Ob dveh ali treh zjutraj, ko naše malo mesto že dolgo spokojno spi, je naša hiša velikokrat okrog in okrog razsvetljena. Sin ima luč v »pisarni«, jaz se pa tudi v svojih prostorih ubadam s kakšno zgodbico. – Ko nimam računalnika, jo zapisujem na roke, kar je kajpada veliko teže in bolj zamudno kot na računalniku. Včasih za en sam kratek odstavek, ali celo samo za en stavek porabim deset in več listov papirja, ker v nedogled kaj črtam, popravljam, prepisujem in dopisujem. (Pa na koncu še zmeraj ni vse tako, kot bi moralo biti…) Šele ob štirih ali petih zjutraj, ko gre sin končno spat, lahko svoje rokopisne čečkarije na čisto pretipkam na zaslon v gladko berljivih Ariel ali Times New Roman fontih.

Cervantes, Dante, Boccaccio, Shakespeare in Tolstoj niso imeli računalnikov, še pisalnih strojev ne – vse svoje slavne romane, zgodbe, drame in pesnitve so od prvih osnutkov do končne verzije napisali na roke, vmes jim je pa po nesreči na vsakih nekaj listov enkrat kapnila še tinta z gosjega peresa! Ko pa so po kdove koliko popravkih imeli vse na čisto napisano, so se pa za njimi morali mučiti še tiskarji z zamudnim stavljenjem svinčenih črk!

Ko pomislim na to, se res ne morem pritoževati, da nimam zmeraj na razpolago računalnika ravno tisti hip, ko mi pride na misel kakšna zgodbica!

  • Share/Bookmark