Arhiv za Februar, 2013

Rože

Petek, Februar 15th, 2013

Moja prijateljica Cveta je zgovorna in priljudna ženska. (Seveda, le kako bi se drugače lahko zbližala in spoprijateljila s takim nekomunikativnim tipom, kot sem jaz.) Mi je pa ta njena priljudnost včasih že kar malo naporna in mi gre na živce, saj kar na cesti ustavlja popolnoma neznane ljudi in se v nedogled pogovarja z njimi, medtem ko meni zmrzujejo ušesa, me zebe v noge in me že scat, ko jo v zimskem mrazu čakam na pločniku. (Zmeraj na vsaj 10-metrski varnostni razdalji, da mi ni treba poslušat in se vključevat v njene pogovore!)

Ko sva se pred nekaj tedni s Cveto v enem takem mrzlem zimskem dnevu sprehajala po Ljubljani in je na Kongresnem trgu urno smuknila v eno cvetličarno, rekoč da bo samo nekaj pogledala in vprašala in bo takoj nazaj, je ta »takoj« trajal pri njej eno celo debelo uro, tako da mi niso samo zmrznile noge in ušesa in me ni samo scat, ko sem jo čakal pred vrati, ampak tudi že srat! Da bi se odkupila za svoj greh in me spravila spet v dobro voljo, mi je iz cvetličarne prinesla odpustek – seveda rože: dve majhni lončnici in še šopek suhega cvetja.

Doma že nekaj let nisem imel nobenih rož. Sem jih imel prej, ko sem imel še ženo in jih je ona zalivala – ko se je pa žena odselila, jih je nekaj nesla s sabo, tiste pa, ki mi jih je pa pustila, pa niso preživele, ker mi pač ni prišlo na misel, da bi jih kdaj zalil. Zato se tudi Cvetinih rož nisem najbolj razveselil, vsaj obeh lončnic ne, čeprav sta bili zelo lepi – zame je pač primerno samo suho cvetje, ki ne rabi vode!

Cveta je po poklicu turistična vodička in je zdaj že 14 dni na enem potovanju. Vsakih par dni se slišiva po telefonu in kadar me pokliče se zmeraj spomnim tudi na njene rože in jih grem takoj zalit, tako da lepo rastejo in cvetijo!

Ženinih rož nisem nikoli zalival in tudi z ženo sem se najbrž premalo ukvarjal, saj mi drugače ne bi ušla. Čas je, da se v življenju tudi kaj naučim in popravim stare napake – pa tudi če pri drugi ženski in rožah!

  • Share/Bookmark

Božidar Lakota(1944–2013)

Sreda, Februar 13th, 2013

Danes, trinajstega ob trinajstih, smo se na pokopališču v Dovjem v vetru in sneženju poslovili od Božidarja Lakote. Svojcem sem obljubil, da bom o Božidarju napisal nekrolog , a bom raje objavil eno pesem iz njegove edine pesniške zbirke Luciferjev padec (samozaložba Jesenice, 1985). Žalostna novica o smrti starega prijatelja mi ni zvabila solz v oči, tudi pogreb ne – ko sem pa po pogrebu prišel domov, vzel s police Luciferjev padec in po dolgih letih spet prebral pesem Šatulje, sem se pa zjokal še za nazaj!

  • Share/Bookmark

Pogum in vztrajnost

Sreda, Februar 6th, 2013

„Ne gre nama najbolje – pa tudi najslabše še ne. Sreča in uspeh sta na strani pogumnih – in vztrajnih. Žal meni manjka vztrajnosti, tebi pa včasih poguma“

Tole sem danes popoldne napisal pod črto delovnih priporočil in navodil, ki jih puščam na mizi svoje sodelavke. Pravzaprav ne več sodelavke, saj sem ji moral zaradi poslovne krize odpovedati službo in zdaj dela v moji mali firmi samo še honorarno dvakrat ali trikrat na teden po nekaj ur.

Ne samo to, kar ima – vsak od naju bi moral imeti še to, kar mu manjka, da bi zlezla iz krize in rdečih številk. Seveda pa bi bilo najslabše, da vsak izgubi še to, kar ima – ona vztrajnost in jaz pogum – potem pa res lahko samo še razglasim bankrot, zaprem firmo in greva oba na cesto!

Če bi bil sam, bi imel pogum, da to storim. Dokler bo pa sodelavka vztrajala pri meni vsaj še kot honorarna sodelavka, bom pa imel pogum vztrajati.

  • Share/Bookmark