Arhiv za Januar, 2013

Iz starega albuma: DEČEK Z JABOLKI

Četrtek, Januar 31st, 2013

Hudajužna v Baški grapi, oktobra 1979

Iz starega albuma: DEČEK Z JABOLKI

  • Share/Bookmark

Oblak in mavrica

Nedelja, Januar 13th, 2013

Ni res, da obleka ne naredi človeka, ampak je ravno obratno – šele obleka naredi človeka! Obleka je razpoznavni znak človeškega rodu. Če smo goli, smo samo dvonožne živali brez lusk, perja in dlak, pravzaprav še najbolj podobni na čisto oskubljenim piščancem.

Vem to, kljub temu pa se mi je bilo zmeraj odveč ukvarjat z oblekami in oblačenjem in sem to raje prepuščal ženskam: v mladosti mami in sestram, potem ženi – po ločitvi pa prijateljicam in ljubicam. Res jim moram biti hvaležen, brez njih bi najbrž leto in dan bluzil naokoli v enih in istih umazanih capah in pošvedranih čevljih!

Zadnje čase se z mojo garderobo ukvarja Flora. Na začetku najinega poznanstva me je nekega večera lahkomiselno povabila v gledališče in šele potem z grozo ugotovila, da sploh nisem za med kulturne ljudi, saj sem oblečen kot klošar! Pobrskala je po omarah in privlekla ven hlače, suknjič in klobuk svojega bivšega moža – celo elegantne semiš čevlje z mojo številko 44 je našla pod stopnicami! (Ubogi možek je očitno moral kar v copatah in pižami sredi noči na vrat na nos zbežat iz hiše!). S Floro sva bila tisti večer res lep par, po predstavi me je s ponosom predstavila svojim prijateljicam, pred vsako posebej sem dvignil klobuk. (Res imenitni kos moške garderobe, ki pa ga moja glava do takrat ni poznala!) – Veselje z razkazovanjem obleke in klobuka me je minilo šele potem, ko se je ena od Florinih prijateljic spomnila, da je oboje že nekoč videla, in začela na glas ugibat, na kom!

Že dolgo si nisem sam kupil nobenega oblačila in obuvala, meni je vse dobro, vse do kraja ponosim, pa tudi če je oguljeno, izprano, pomečkano, in zašito – samo da me ne zebe in da nisem nag! Kljub temu sem pa kdaj za spremembo rad tudi lep, čist, zlikan in eleganten! En sam nov kos garderobe mi lahko v trenutku izboljša razpoloženje in dvigne samozavest. Zaradi ene srajce, denimo, ki sem jo dobil od Flore med novoletnimi prazniki, sem bil vsaj tri dni zelo dobre volje. Ta zelo lepa srajca pisanih mavričnih barv pa ni bila od njenega bivšega moža, ampak od prijatelja Vaclava, ki je homoseksualec in jo je kupil spomladi, (najbrž da bi z njo zapeljeval mlade fante), pa se je čez poletje za deset kil zredil, tako da mu je jeseni postala pretesna in jo je dal Flori za njenega sina – pa tudi sin Marek jo je oblekel samo enkrat, potem pa nikoli več, ker so ga prijatelji zafrkavali, da je »pederska«.

Te čudovite srajce s tankimi vzdolžnimi črtami zelene, sinje, rdeče in rumene barve tako kot Florin sin najbrž tudi moj sin ne bi hotel nositi, saj bi se tudi njemu zdela »pederska«. – Jaz, starec, ki mu že dolgo ni več mar, kaj svet misli in govori o meni, pa sem se v njej vse praznične dni, ki sem jih preživel v tujini pri Flori, počutil božansko – kot siv oblak, oblečen v mavrico!

Dva dni pred odhodom domov sem srajco skupaj s svojimi drugimi umazanimi cunjami stlačil v Florin pralni stroj. Ko sem doma odprl kovček, so bile v njem vsa oblačila lepo zložena in zlikana, pogrešil sem samo srajco. Po telefonu sem poklical Floro in mi je rekla, da jo je pred pranjem vzela iz stroja in jo je posebej oprala na roke, ker je iz občutljivega blaga in bi jo strojno pranje lahko uničilo. Tudi sušit jo je dala posebej, pri zlaganju oblačil v kovček pa je pozabila nanjo – ampak jo bom že dobil, ko bom prišel naslednjič k njej!

Vem zakaj je Flora to storila! Seveda ne iz strahu, da bi v tej lepi srajci zapeljeval mlade fante – ampak se je zbala, da bi bil v njej lahko všeč kakšni mladi ženski! A se nima česa bat – tudi če se siv oblak obleče v mavrico, je še zmeraj samo siv oblak!

  • Share/Bookmark