Arhiv za November, 2012

Edo in Edo… in Edo

Četrtek, November 29th, 2012

Prvi Edo: svetovljan, boem, hazarder, pesnik. Nepomirljiv bojevnik in prevratnik, razborit polemik, pobudnik delavskih štrajkov, zagovornik ponižanih in razžaljenih, zmeraj na strani pravice in resnice. Upornik proti avtoritetam in institucijam, škandalozni Edo, ki v elitnih lokalih meče kozarce v tla in na ulici sredi belega dne fizično obračunava z ljubljanskimi kulturniki. Mišičast, zagorel, belozob, poln energije, sijoč od zdravja in optimizma. Morjeplovec, ki je previharil vse oceane, domač v beznicah in kurbiščih od Barcelone do Bangkoka. Samotni hodec po balkanskih planinah, spalec pod milim nebom, zalezovalec divjih zveri in nedolžnih pastiric. Tekač čez visoke ovire, kozel s trdim rogom, trn v peti zakonskih mož.

Drugi Edo: ne krop ne voda, mečkač pri delu in ženskah, sanjač in zmedenec, izgubljen tako za raj kot za pekel. Mlačnež, ki z dvomom in obotavljanjem razvodeni vsako drzno misel in vroče čustvo; ljubimec z mrzlimi rokami, voyeur, ki ponoči z daljnogledom v roki in z odpetimi hlačami bulji v tuja okna. Salonski revolveraš, ki zašvica od strahu že ob sami misli na to, da bi moral potegniti pištolo. Provincijalec, ki mu je še do Ljubljane težko iti, saj se ne znajde v gostem prometu in med tujimi ljudmi in po cele ure tava, ker ne zbere toliko korajže, da bi koga ustavil in povprašal za pot. Zapečkar, ki ždi in se redi med svojimi knjigami in papirji, ponesrečen literat, ki mu nobena založba ne gre več nas limanice in je svoje umotvore primoran sam izdajati in prodajati. Pomehkužen meščanček, ki mu škoduje vsaka sapica in si pozimi ne upa ven brez šala, kape in rokavic. Za vojsko nesposoben, prelen da bi hodil v službo, izkoriščevalec in parazit, ki živi na račun žene, staršev, države in delavskega razreda.

(Iz knjige PRIPOVEDOVALEC, Književna zadruga Jesenice 1992)

— — —

Tretji Edo, 20 let pozneje: ta pa je iz čisto druge zgodbe, iz še nenapisane knjige, kot avto po karambolu na novo sšraufan in zašvasan iz razbitin tega kar je nekoč bil, pravzaprav pa še zmeraj v delavnici, še zmeraj v nastajanju, nič dokončnega in določenega še ne bomo rekli o njem.

  • Share/Bookmark

Grdi ljudje

Ponedeljek, November 26th, 2012

En teden sem bil v tujini in to nedeljo sem se z vlakom vračal domov. Na Dunaju sem moral prestopiti in sem na postaji Wien-Mielding poldrugo uro čakal na drug vlak. Na klopci v kolodvorski hali sem pojedel sendvič in se potem posvetil opazovanju čakajočih in mimo mene hitečih potnikov. Sami grdi ljudje! Tisoč obrazov, tisoč v tisoč različnih oblek odetih teles, a med njimi nikogar, ki bi ga želel pobliže spoznati, spiti z njim kavo ali poklepetati ob pivu. Nobene lepe ženske, nobenega privlačnega in zanimivega moškega! Preden je pripeljal vlak, sem šel še na stranišče in medtem ko sem si umival roke, pogledal še sebe v ogledalu nad umivalnikom in si rekel: „Drek, zdaj pa še ta!“

Na vlaku sem takoj zaspal, šele v Wiener Neustadtu me je zbudil sprevodnik, ki je hotel od mene vozno karto. „Ti si navadno govedo!“ bi mu rekel, če bi znal nemško, „Taki kot si ti, dobijo službo samo še pri avstrijskih železnicah in nikjer drugje, kaj se pa to pravi vleči za rokav nič hudega slutečega spečega človeka!“ – Ampak ne znam nemško, zato sem samo grdo pogledal in nekaj nerazločnega zamomljal , ko pa je tip šel naprej, sem pa spet dal noge na sedež in naprej spal.

Zbudil sem se spet pri Leobnu, ker me je prijelo scat, ampak sem raje potrpel še dve uri do naslednjega prestopanja v Beljaku, kot pa da bi šel v WC na koncu vagona, ker bi se tam spet moral soočiti sam s sabo v ogledalu, ko bi si umival roke. – To pa raje ne bi, saj sem ta dan res že videl preveč grdih ljudi!

— — —

Spletna prodaja antikvarnih knjig:
www.bukvarna.net
www.leposlovje.com

  • Share/Bookmark

Vezalke

Nedelja, November 11th, 2012

Dopoldne sem malo pospravljal okoli hiše, popoldne sem pa šel na volitve – ker je danes pač volilna nedelja. Že doma sem preklinjal, ker nisem našel nobene marele (medtem se je namreč zunaj vlil dež), potem ko sem iz enega prašnega kota nazadnje le privlekel eno strgano in polomljeno, sem si pa slabo zavezal čevelj, tako da sem potem vezalko en meter daleč za sabo vlekel po lužah na pločniku.

„Šnirnc imam odvezan, pa ne vem ali naj ga zavežem ali ne,“ sem rekel eni natakarici, ki je ravno ko sem šel mimo enega bifeja, prišla ven na en čik.

„Življenje je samo eno in naj bo svobodno!“ mi je odgovorila gospodična skozi oblaček cigaretnega dima.

„Lepa misel iz lepih ust!“ sem pomislil – in takoj tudi rekel – in bil za te besede nagrajen z na pol sramežljivim na pol spogledljivim nasmeškom mične gospodične.

Na volišče sem tako pridrsal z odvezano vezalko, ki sem jo potem nazaj do doma tudi že izgubil in sem zato skoraj tudi že izgubil čevelj! Bil sem pa tudi do kože moker, ker mi je polomljena marela, kljub temu da je lilo, tako šla na živce, da sem jo že nekje na pol poti zabrisal v smetnjak.

Kljub temu sem bil dobre volje, in sem še zdaj, ko tole pišem, saj me že ves večer spremlja vzpodbudna misel mlade modrijanke iz bifeja čez cesto, da je življenje eno samo in naj bo zato svobodno – z vezalkami v čevljih ali brez.

  • Share/Bookmark

Definicija stanja

Sobota, November 3rd, 2012

Na mehkem sem in na toplem – najbrž sem že globoko v dreku!

  • Share/Bookmark