Drevo, hribi, nebo

Vseeno mi je ali je ura tri zjutraj ali tri popoldne, edina razlika med nočjo in dnevom je zame ta, da je ponoči temno, podnevi pa svetlo. Ponoči skoraj ne spim in podnevi po malem ves čas dremam – tako že nekaj let, tako sem se navadil in tako mi je čisto v redu. Narobe je le, če zadremam na cesti za volanom – prav pa mi pride v kakšni dolgočasni družbi: enostavno zaspim za omizjem, pa naj potem v nedogled meljejo otrobe in mlatijo prazno slamo, če jim paše!

Sploh se ne preoblačim več v trenirko in pižamo, kar v dnevne cunje oblečen zaležem na kavču v dnevni sobi – niti čevljev zmeraj ne sezujem. Tudi zato, ker imam s kavča razgled na hribe, nebo in oblake, s postelje v spalnici pa samo na sosedov zid. S kavča vidim tudi drevo, ki raste med našo in sosedovo hišo. Tega drevesa se nikoli ne naveličam gledati; še zlasti mi je priraslo k srcu, odkar me sosedje prepričujejo naj ga posekam, ker da jim jeseni odpadlo listje maši žlebove, korenine pa da izpodkopavajo hišo. S sosedi sta pa potegnila tudi moj sin in bivša žena. Sin si je pred časom v knjižnici izposodil knjigo o drevesih in je prišel na dan s podatkom, da ta vrsta drevesa raste zelo hitro in zraste zelo visoko, do 40 metrov višine, in da je zato bolje da ga posekamo zdaj ko nima niti še pol toliko, ker bo čez par let že previsoko in in se bo v kakšnem neurju zlomilo in padlo na streho – na našo ali sosedovo. Ampak moj odgovor je zmeraj enak: „Samo preko mojega trupla!“ ali pa: „Če bo šlo drevo, bom šel tudi jaz!“ – Sin me jezno gleda izpod čela in se s prstom trka po glavi, moja bivša pa mu s poznavalskim nasmeškom prikimava: “Še zmeraj stari Torkar – nič drugačen kot je bil!“

Danes zjutraj sem ravno spet ležal na kavču in skozi okno gledal, kako zaradi zgodnjega snega in zmrzali odpadajo še zeleni listi z mojega drevesa, ko je pozvonil telefon in me je poklicala prijateljica iz tuje dežele. Z žalostnim glasom mi je potožila, kako ji je tesno in težko pri duši v tej jeseni, kako ne najde notranjega ravnotežja in ne smisla v svojem življenju, kako nima volje niti da bi vstala, si skuhala zajtrk, pospravila stanovanje in šla v službo, in kako bi me zdaj rabila zraven sebe, da jo malo potolažim in razvedrim, ji prinesem kavo v posteljo in jo požgečkam po podplatih ali pa da jo kar za ušesa povlečem izpod odeje, če žgečkanje ne bi zaleglo! Nazadnje pa mi je še povedala, da so od poletja, ko sem bil zadnjič pri njej, posekali drevored topolov na njeni ulici in prav nasproti njenega bloka začeli graditi velikanski 15-nadstropni poslovni center. Gradnja je šele na začetku, šele temelje betonirajo, je rekla, ampak ko bo stavba v par mesecih zgrajena do konca, ji bo zakrila razgled na hribe nad mestom, zastrla nebo in vzela popoldansko sonce.

Samo jecljal sem nekaj v slušalko, nisem vedel, kako naj jo potolažim. Bi ji že prinesel kavo v posteljo in jo požgečkal po podplatih, bi jo že objel in poljubil in ji obrisal solze z lic, če bi bil pri njej – posekanih dreves na ulici pred njenim blokom pa ji ne morem pričarati nazaj, in tudi ne sonca in razgleda na hribe, ko bo tam zgrajen poslovni center.

Vse kar lahko storim je, da storim nekaj zase in za svoje drevo. Ni šans, da ga posekajo! Samo preko mojega trupla!

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Drevo, hribi, nebo”

  1. SOSED komentira:

    No, svoje vrline si že sam naštel in jih ne mislim ponavljati. Res lepo od tebe, da se naslajaš in se delaš iz vseh nas norca, ko to “tvoje” drevo dela nepopisno škodo iz leta v leto in se še hvališ na blogu! Zelo kulturno Bil si že pred leti opozorjen z naše strani glede škode, ki jo povzroča drevo, ki ni primerno za ta ozki prostor med hišama. Letos je bila zamenjana naša celotna streha z žlebom; (seveda je zopet zamašen zaradi take količine odpadlega listja) ob močnejšem vetru se drevo ziba in tolče ob našo streho, ravno tako tudi ob tvojo na kateri so že vidne poškodbe. Žleb (tvoj) je zmečkan in ne funkcionira več kot bi moral tako, da iz zamašenega in zmečkanega žleba teče meteorna voda še dolgo potem, ko prenehajo padavine. Ko pa obstane sneg na strehi pa potem kaplja iz žleba na ograjo tvojega balkona nato pa se odbija nižje po našem stopnišču, ki je prav zaradi tega v zimskem času neprestano poledenelo, trenutno pa prekrito z listjem katerega večkrat na dan pometam! Zakaj?! Zato, ker od kar si se priselil v našo sosesko se nisi nikoli prilagodil družbi v katero si prišel živeti. Sam si se priselil in si sam videl kam boš gledal, ko se boš zbudil (ta položaj hiš je postavljen že stoletja) zato se ne pritožuj, da zjutraj vidiš naš zid. Skozi okno dnevne sobe pa tako vidiš samo delček Jelovice pa še ta “razgled” ti večinoma prekriva deblo drevesa. No kamor koli že pogledaš vidiš v glavnem zidove sosedskih hiš ali pogledaš proti drugima sosedoma ali pa na trg. Sam si si kupil razgled zato se ne pritožuj in svojo nemoč in razočaranje ne meči na sosede in ne slabšaj medsosedskih odnosov še bolj kot so! Je pa res, da se tudi z enim sosedom ne razumeš in to zato ker si nesocializiran. Osebno nimam nič proti drevesu vendar ta ne sodi sem ker je že zdavnaj krepko preraslo obe hiši. Korenine so omejene takorekoč na dveh kvadratnih metrih ker so okoli stene (delno korenine prodirajo pod naše stopnišče) Za tako visoko drevo je apsolutno premalo zemlje in opore za korenine. Razmisli, da ti ne bo nekoč žal, ko bo že prepozno. Ne mislim še vlagati tožbe zoper tebe glede tega vendar vedi, če se bo karkoli slabega zgodilo moji družini, meni ali naši lastnini takrat ne bom prizanesljiv in bo presneto drago precej dražje kot bi bila zdaj odstranitev drevesa!
    Pa lepo pozdravljen.

  2. Edo Torkar komentira:

    Ljudje smo sentimentalna bitja, hitro se navežemo na mačko, psa, kanarčka, drugega človeka, pa tudi na kakšno drevo. To konkretno drevo tudi meni povzroča nevšečnosti, še bolj kot sosedu, ker je bliže moji hiši kot njegovi, ampak ga zato ne bom kar posekal! – V zgodbici pa igra le simbolno vlogo, kot odraz in sprožilo občutij, odnosov in dogajanja.

  3. Imelda P. Kaufman komentira:

    Ob cesti , ki jo z Levčkom vsak dan prevoziva v vrtec, je nekaj poševnih parkirišč. Že iz previdnosti se praviloma umaknem na drugi pas in izognem iskalcem in zapuščevalcem teh izredno neposrečenih parkirnih prostorov. Danes to ni šlo, pa tudi ni kazalo, da bi bili načrtovani kakršnikoli manevri. Gospod pred mano je namreč z normalno hitrostjo (majčkeno pod 50 km/h) vozil mimo parkirišč. Nakar je dobro dolžino avta ZA praznim prostorom silovito zabremzal. Dejansko se je ustavil skoraj na mestu. Kakšen žmigavec neki! Najbrž niti ni pogledal v vzvratno ogledalo, saj je od Abrahama naprej itak sam na cesti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !