Arhiv za Oktober, 2012

Drevo, hribi, nebo

Sreda, Oktober 31st, 2012

Vseeno mi je ali je ura tri zjutraj ali tri popoldne, edina razlika med nočjo in dnevom je zame ta, da je ponoči temno, podnevi pa svetlo. Ponoči skoraj ne spim in podnevi po malem ves čas dremam – tako že nekaj let, tako sem se navadil in tako mi je čisto v redu. Narobe je le, če zadremam na cesti za volanom – prav pa mi pride v kakšni dolgočasni družbi: enostavno zaspim za omizjem, pa naj potem v nedogled meljejo otrobe in mlatijo prazno slamo, če jim paše!

Sploh se ne preoblačim več v trenirko in pižamo, kar v dnevne cunje oblečen zaležem na kavču v dnevni sobi – niti čevljev zmeraj ne sezujem. Tudi zato, ker imam s kavča razgled na hribe, nebo in oblake, s postelje v spalnici pa samo na sosedov zid. S kavča vidim tudi drevo, ki raste med našo in sosedovo hišo. Tega drevesa se nikoli ne naveličam gledati; še zlasti mi je priraslo k srcu, odkar me sosedje prepričujejo naj ga posekam, ker da jim jeseni odpadlo listje maši žlebove, korenine pa da izpodkopavajo hišo. S sosedi sta pa potegnila tudi moj sin in bivša žena. Sin si je pred časom v knjižnici izposodil knjigo o drevesih in je prišel na dan s podatkom, da ta vrsta drevesa raste zelo hitro in zraste zelo visoko, do 40 metrov višine, in da je zato bolje da ga posekamo zdaj ko nima niti še pol toliko, ker bo čez par let že previsoko in in se bo v kakšnem neurju zlomilo in padlo na streho – na našo ali sosedovo. Ampak moj odgovor je zmeraj enak: „Samo preko mojega trupla!“ ali pa: „Če bo šlo drevo, bom šel tudi jaz!“ – Sin me jezno gleda izpod čela in se s prstom trka po glavi, moja bivša pa mu s poznavalskim nasmeškom prikimava: “Še zmeraj stari Torkar – nič drugačen kot je bil!“

Danes zjutraj sem ravno spet ležal na kavču in skozi okno gledal, kako zaradi zgodnjega snega in zmrzali odpadajo še zeleni listi z mojega drevesa, ko je pozvonil telefon in me je poklicala prijateljica iz tuje dežele. Z žalostnim glasom mi je potožila, kako ji je tesno in težko pri duši v tej jeseni, kako ne najde notranjega ravnotežja in ne smisla v svojem življenju, kako nima volje niti da bi vstala, si skuhala zajtrk, pospravila stanovanje in šla v službo, in kako bi me zdaj rabila zraven sebe, da jo malo potolažim in razvedrim, ji prinesem kavo v posteljo in jo požgečkam po podplatih ali pa da jo kar za ušesa povlečem izpod odeje, če žgečkanje ne bi zaleglo! Nazadnje pa mi je še povedala, da so od poletja, ko sem bil zadnjič pri njej, posekali drevored topolov na njeni ulici in prav nasproti njenega bloka začeli graditi velikanski 15-nadstropni poslovni center. Gradnja je šele na začetku, šele temelje betonirajo, je rekla, ampak ko bo stavba v par mesecih zgrajena do konca, ji bo zakrila razgled na hribe nad mestom, zastrla nebo in vzela popoldansko sonce.

Samo jecljal sem nekaj v slušalko, nisem vedel, kako naj jo potolažim. Bi ji že prinesel kavo v posteljo in jo požgečkal po podplatih, bi jo že objel in poljubil in ji obrisal solze z lic, če bi bil pri njej – posekanih dreves na ulici pred njenim blokom pa ji ne morem pričarati nazaj, in tudi ne sonca in razgleda na hribe, ko bo tam zgrajen poslovni center.

Vse kar lahko storim je, da storim nekaj zase in za svoje drevo. Ni šans, da ga posekajo! Samo preko mojega trupla!

  • Share/Bookmark