Skoraj kot Sean Connery

Imam prijateljico. Ime ji je Kveta. Živi v Bratislavi. Dela kot turistična vodička. Spoznal sem jo lani poleti, ko je skupini Slovakov razkazovala lepote Gorenjske. Medtem ko so njeni Slovaki v hotelu večerjali, je šla na sprehod po mestu in se je ustavila tudi v trgovinici, kjer prodajam stare knjige. V izložbi je videla fotomonografijo z letalskimi posnetki Slovenije in jo je želela kupiti. Ker sem ravno zapiral, sva kupčijo naredila kar med vrati. Knjiga se ji je zdela predraga, hotela je malo barantati, potem je bila pa presenečena, ker sem kar takoj spustil ceno, in to še bolj kot je pa pričakovala. Jo je zaskrbelo, da me ni preveč oškodovala in s čim naj se mi oddolži za mojo velikodušnost.

Tisti dan sem že kar nekaj zaslužil s knjigami in se nisem počutil nič oškodovanega. Ker pa sem pravkar končal službo in mi je bila Slovakinja všeč, sem ji pustil, da se mi oddolži s kozarcem vina v bližnji vinoteki. Ni ostalo samo pri enem kozarcu, in ob desetih, ko so vinoteko zaprli in sem jo pospremil do hotela, sva bila glede na to, kako malo časa sva se poznala, že kar velika prijatelja. Ko sem čez par tednov šel poslovno na Dunaj, sem podaljšal pot do Bratislave, tam sem ostal nekaj dni in prijateljstvo se je še poglobilo.

»Ali te zanima, kaj je rekel moj sin, ko sem ga bo tvojem prvem obisku vprašala, kakšen se mu zdiš?« je rekla Kveta, ko sem bil že na tretjič ali četrtič pri njej na Slovaškem. (Zdaj že brez postanka na Dunaju!)

Zastrigel sem z ušesi, res me je zanimalo.

»Rekel je: Mama, meni se zdi čisto v redu – ampak zate se mi pa zdi malo prestar!«

Namrgodil sem se, nič nisem bil polaskan s tem, kar sem slišal – ampak poslušajmo še, kaj si je takrat o meni mislila mama Kveta!

Izkazalo se pa je, da nič drugače kot sin Martin – samo vrstni red je bil obrnjen: »Moja prva misel je bila: Tale je pa že malo star! – Druga pa: Ampak mi je kljub temu všeč!«

To se je slišalo že malo lepše, seveda pa še zmeraj nisem imel razloga za vzhičenje.

»Nikoli si nisem predstavljala, da bi se kdaj lahko zaljubila v šestdesetletnega moškega,« je nadaljevala Kveta. »Z eno samo izjemo – Sean Connery!«

»Kdo pa je to?« sem rekel. »Ne poznam tega človeka. Po imenu sodeč bi bil lahko kakšen Anglež ali Amerikanec ali Avstralec – ali pa je Kanadčan?«

Kveta me je pogledala kot bi padel z lune, ampak res ne poznam Seana Conneryja. Ime mi je sicer znano, vem da je filmski igralec in da je igral Jamesa Bonda, nisem pa videl nobenega njegovega filma in tudi ne vem, kako zgleda. Pač ne hodim v kino in tudi na televiziji ne gledam filmov – samo včasih šport in poročila.

»Lep moški je. Zelo lep star moški. Mislim da se mu nobena ženska ne bi mogla upreti.«

»To mi pa res nič ne pove, če rečeš, da je lep! Bodi bolj konkretna: ali je debel ali je suh, ali ima okroglo ali kockasto glavo, ali ima velika ali majhna ušesa, ali ima krompirjast ali špičast nos — Lep je lahko vsak, lep sem lahko celo jaz, če me kdo hoče videti lepega!«

»Saj nisi grd, sploh ne! Tako lep kot Sean Connery pa vseeno nisi!«

Ne vem, kaj sem rekel na to, najbrž pa nekaj zajedljivega in hudobnega, saj mi moja Slovakinja od takrat Seana Conneryja niti ne omeni več!

Še dobro da ne!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Skoraj kot Sean Connery”

  1. Dajana komentira:

    Aha!!!!!!!!! ;) ))))))))))))))))))))) Mislim, da si kar v redu. :) Sicer pa povej tej tvoji Slovakinji, da smo po novem pri sedemdesetih letih šele v srednjih letih. Naj si prebere kakšno knjigo od Louise L.Hay. :)

  2. NoMercy komentira:

    razumi ženske, če moreš :)
    tripajo na arogantna, v sebe zagledana, kosmata, prdeča in rigajoča bitja :P
    še zadah po tobaku in alkoholu jih omamlja :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !