Poletje starega volka

Bil je zelo velik volk. In zelo star. In zelo utrujen. Ni na vrat na nos zbežal, ko me je zagledal; počasi, zelo počasi se je obrnil in se odplazil proč, prav nikamor se mu ni mudilo. Verjetno je začutil, da mu nisem nevaren, na parobku je posedel, češ nikar ne misli, da se te bojim, pustil mi je čas, da sem vzel iz torbice daljnogled in medtem ko sem ga opazoval skozi povečavo daljnogleda, je spet počasi, kot na nedeljskem sprehodu, stekel naprej, obotavljaje se, kot na upočasnjenem filmskem posnetku, je preskočil nekaj nizkih kamnov na poti; komaj da je še vlekel svoje stare kosti za sabo, potem se je pa spet ustavil na skali, sedel na zadnje tace in me gledal utrujeno in naveličano, brez strahu in brez popadljivosti; težko je dihal in jezik mu je mlahavo visel iz gobca kot sprana rdeča krpa. Imel sem vtis, da mu je prav malo mar, če bi meril vanj s puško in ne z daljnogledom. Bil je star volk, odslužil je že svoje, v svojem dolgem volčjem življenju je veliko bežal in veliko napadal, zdaj mu je bilo dovolj obojega.

Pobral sem kamen in ga vrgel proti njemu, a ne tako daleč da bi ga lahko zadel, pač pa da mu dam znamenje, da sem se ga že nagledal in da bi bil čas, da se mi umakne spred oči. Volk je razumel moj namig, počasi je vstal in napravil nekaj korakov nazaj – potem se je pa spet ustavil in počival, kraljevsko vzvišen nad mano in vsem okoli sebe. – kot da bi mi hotel povedati, da mi ne gre spoti, ker bi se me bal, pač pa zato, ker je samotar in mu niti ni do moje družbe. Na atarost se je ločil od krdela, še z volkovi se ne druži več, kaj šele z ljudmi, od katerih tako in tako ni pričakovati nič dobrega.

Na vrhu griča se je še zadnjič obrnil in me pogledal, potem pa izginil v grmovju. Tam se bo skril v senco, počakal na pastirje z ovcami in raztrgal kakšno zablodelo jagnje. Jagnjetina je mehka in sočna, stare ovce pa imajo žilavo meso, ki mu njegovi skrhani in razmajani zobje niso več kos.

Čreda je še daleč, stari volk, ogrej si na soncu svoje stare kosti, dolga in mrzla zima je za teboj in naslednja bo še daljša in še bolj mrzla, tvoj ogoljeni kožuh te bo še manj grel in oslabele noge te bodo še teže nosile, ko boš čez snežne zamete bežal pred lovci in psi.

Naj ti bo prizanešeno vsaj še to poletje, stari volk. Naj ti bo mila zverska sreča, naj ti bo obilen ovčji plen. Ogrej se na soncu, nalokaj se tople jagnečje krvi, odpočij se, naberi si moči za zimo, da te sestradanega in oslabelega ne dobijo lovci na muho, da te ne raztrgajo bratje volkovi.

In nikdar več ne hodi ljudem tako blizu kot si danes prišel k meni. Bodi previden, stari volk.. Daljnogled res ni puška, a glej da se ne zmotiš, tudi tvoje oči niso več kot so bile.

— — —

O tem volku z enega mojega davnega pohoda po makedonskih planinah, razmišljam zadnje dni, ko me bolijo zobje in ne morem pregrizniti niti grozdne jagode. Bolita me tudi levo koleno in desni gleženj, in naj me zdaj še kaj zvije, pa se bom res počutil kot star odslužen volk!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Poletje starega volka”

  1. Dajana komentira:

    :) )))))))))))))))))))))))

    Glede tvojega zdravja… prosim, nabavi knjigo: Prosite, dano vam je ~ Esther Hicks

  2. stricmarc komentira:

    Betežna je starost. Pri starih Grkih je bila vsaj spoštovana!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !