Sol življenja

Že dolgo sem tu, kjer sem in zmeraj bolj me ima, da bi se odselil. Zdi se mi, kot da sem tukaj dobojeval že vse bitke, v enih sem zmagal, v drugih izgubil, utrudil sem se zmag in se že malo preveč sprijaznil s porazi, bolje da zaprežem voz in se odpeljem, preden mi postane vse enako plehko in dolgočasno.

To sem napisal pred par minutami, lahko pa bi tudi že pred 30 leti, ko sem pisal (in živel) knjigo Sol življenja. V podobnem življenjskem položaju in občutju kot sem zdaj, sem se takrat vkrcal na ladjo, varno kopno sem za eno leto zamenjal za negotovo morje, in o tej plovbi sem potem napisal povest.

Zdaj pa me spet mika morje, a ne da bi bil mornar, le živel bi kje pri morju. Ne vem še kdaj in kako bom to speljal, nič konkretnega še nimam v načrtu, zaenkrat samo sanjarim, razmišljam, se razgledujem in zbiram informacije.

No, mogoče se pa sploh ne bom preselil, in si nepremičnine na obali ogledujem samo zato, da nisem doma in se nekam peljem., pa da potem naročim sadno kupo v slaščičarni pri morju in preko gore spenjene smetane, ki se v stekleni čaši grmadi nad sadjem in sladoledom, občudujem morski sončni zahod.

Včeraj, na primer, sem bil v Izoli. Malo sem zaplaval v kopališču pri svetilniku in se potem sprehodil po ozkih staromestnih ulicah. Na Manzonijevem trgu me je ustavil znanec starinar in me je ves vesel peljal v svojo starinarno, češ kakšno srečno naključje, da me je prav zdaj srečal, ker ima zame nekaj res posebnega. Ni bilo nič posebnega, samo knjiga Sol življenja. Hotel mi jo je prodati za 3 evre, ko pa sem se namrdnil, da zame ni vredna toliko, ker mi je dolgčas brati moje stare knjige, je spustil ceno na 2 evra. Toliko sem pa že moral dati, mogoče je to edini denar, ki ga je starinar danes zaslužil, sem pomislil. (Iz tega razloga bi lahko plačal tudi prvotno ceno, ampak žilica mi ni dala miru, da ne bi malo barantal!)

Poleg pomorske povesti je v knjigi še ena daljša ljubezenska zgodba z naslovom Oblaki kakor beli konji. Na to, tudi pred davnimi leti napisano love story sem že čisto pozabil, pa me je nanjo šele pred par dnevi po telefonu spomnila prijateljica, ki je Sol življenja malo prej kupila v enem od ljubljanskih antikvariatov. Poklicala me je pa zato, ker ji je prišlo na misel, da če bi še o svoji ženi kdaj napisal kakšno tako lepo zgodbo kot je ta, da me prav gotovo ne bi zapustila. Odgovoril sem ji, da lahko napišem ljubezensko zgodbo šele potem ko je ljubezni konec in tudi če bi zdaj o svoji bivši napisal kaj za zjokat lepega, bi bilo to, kar se nje in mene tiče, samo obujanje mrliča.

Čeprav na prvi pogled ne po vsebini ne po stilu ne paše zraven, je pa vseeno prav, da je tudi ta »kopenska« ljubezenska zgodba v tej morski knjigi. Ker ne morje, to je samo ena navadna voda – ljubezen je sol življenja.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Sol življenja”

  1. Eva komentira:

    “”"”Ker ne morje, to je samo ena navadna voda – ljubezen je sol življenja.”"”"

    Res je. Lepo ubesedena misel.:)

    P.S.: med enim obmorskih občudovanj sončnega zatona v rani mladosti, sta na mizici za dva, stala lično izdelana popernica in solnica. Na pokrovčih označena s “P” in “S”. Potem sva med okusnim obedovanjem, o pomenu inicijalk, v znamenju vsega, kar naj bi ju, kot nujna začimba življenja medsebojno vezalo, ob svečah debatirala še dolgo v večer. Romantično, ni kaj. A le do trenutka, ko mi je vonjanje popra napolnilo nosnici in izzvalo napad kihanja. Tako neznosno je bilo, da sem vsem ponujenim robčkom navkljub, slednjič vstala od mize, s poštirkanega prizorišča na rivi stekla v svetlo noč in se vrgla morju v objem … kjer sem si kasneje, v svojem malem, divjinskem zalivu, ob prižganih baklah morala priznat, da zna bit alergija na eno od prevladujočih (in ne dopolnjujočih) začimb, hudo zoprna reč. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !