Arhiv za September, 2012

Črni poljub

Torek, September 11th, 2012

V mladosti sem nekaj časa delal na ladjah. V nekem afriškem pristanišču, mislim da v Dar es Salaamu, sem nekoč snel s ceste eno punco in jo prenočil v svoji kajuti. Tisto noč imam še zdaj v lepem spominu, punca je bila res lepa in se je res zelo potrudila za tistih dvajset dolarjev, ki jih je zjutraj dobila od mene.

Danes je bilo vroče in sem šel v slaščičarno čez cesto na sladoled. Ponavadi naročim eno kepico vanilije ali stračitele ali malage, zdaj sem se pa odločil za en čisto nov okus, ki ga doslej v tej slaščičarni še niso imeli – črni poljub. Potem sem bil razočaran, ker sladoled kljub zapeljivemu imenu ni bil nič posebnega, ena navadna pusta sladkoba brez zaznavnega priokusa po bilo čem drugem. Še dobro da sem na poti iz slaščičarne srečal prijatelja s psom in je pes moj sladoled z veseljem pojedel do konca.

Še naprej bom ostal pri vaniliji in stračiteli in in se bom raje spominjal črnih poljubov dekleta iz Dar es Salaama.

  • Share/Bookmark

Skoraj kot Sean Connery

Petek, September 7th, 2012

Imam prijateljico. Ime ji je Kveta. Živi v Bratislavi. Dela kot turistična vodička. Spoznal sem jo lani poleti, ko je skupini Slovakov razkazovala lepote Gorenjske. Medtem ko so njeni Slovaki v hotelu večerjali, je šla na sprehod po mestu in se je ustavila tudi v trgovinici, kjer prodajam stare knjige. V izložbi je videla fotomonografijo z letalskimi posnetki Slovenije in jo je želela kupiti. Ker sem ravno zapiral, sva kupčijo naredila kar med vrati. Knjiga se ji je zdela predraga, hotela je malo barantati, potem je bila pa presenečena, ker sem kar takoj spustil ceno, in to še bolj kot je pa pričakovala. Jo je zaskrbelo, da me ni preveč oškodovala in s čim naj se mi oddolži za mojo velikodušnost.

Tisti dan sem že kar nekaj zaslužil s knjigami in se nisem počutil nič oškodovanega. Ker pa sem pravkar končal službo in mi je bila Slovakinja všeč, sem ji pustil, da se mi oddolži s kozarcem vina v bližnji vinoteki. Ni ostalo samo pri enem kozarcu, in ob desetih, ko so vinoteko zaprli in sem jo pospremil do hotela, sva bila glede na to, kako malo časa sva se poznala, že kar velika prijatelja. Ko sem čez par tednov šel poslovno na Dunaj, sem podaljšal pot do Bratislave, tam sem ostal nekaj dni in prijateljstvo se je še poglobilo.

»Ali te zanima, kaj je rekel moj sin, ko sem ga bo tvojem prvem obisku vprašala, kakšen se mu zdiš?« je rekla Kveta, ko sem bil že na tretjič ali četrtič pri njej na Slovaškem. (Zdaj že brez postanka na Dunaju!)

Zastrigel sem z ušesi, res me je zanimalo.

»Rekel je: Mama, meni se zdi čisto v redu – ampak zate se mi pa zdi malo prestar!«

Namrgodil sem se, nič nisem bil polaskan s tem, kar sem slišal – ampak poslušajmo še, kaj si je takrat o meni mislila mama Kveta!

Izkazalo se pa je, da nič drugače kot sin Martin – samo vrstni red je bil obrnjen: »Moja prva misel je bila: Tale je pa že malo star! – Druga pa: Ampak mi je kljub temu všeč!«

To se je slišalo že malo lepše, seveda pa še zmeraj nisem imel razloga za vzhičenje.

»Nikoli si nisem predstavljala, da bi se kdaj lahko zaljubila v šestdesetletnega moškega,« je nadaljevala Kveta. »Z eno samo izjemo – Sean Connery!«

»Kdo pa je to?« sem rekel. »Ne poznam tega človeka. Po imenu sodeč bi bil lahko kakšen Anglež ali Amerikanec ali Avstralec – ali pa je Kanadčan?«

Kveta me je pogledala kot bi padel z lune, ampak res ne poznam Seana Conneryja. Ime mi je sicer znano, vem da je filmski igralec in da je igral Jamesa Bonda, nisem pa videl nobenega njegovega filma in tudi ne vem, kako zgleda. Pač ne hodim v kino in tudi na televiziji ne gledam filmov – samo včasih šport in poročila.

»Lep moški je. Zelo lep star moški. Mislim da se mu nobena ženska ne bi mogla upreti.«

»To mi pa res nič ne pove, če rečeš, da je lep! Bodi bolj konkretna: ali je debel ali je suh, ali ima okroglo ali kockasto glavo, ali ima velika ali majhna ušesa, ali ima krompirjast ali špičast nos — Lep je lahko vsak, lep sem lahko celo jaz, če me kdo hoče videti lepega!«

»Saj nisi grd, sploh ne! Tako lep kot Sean Connery pa vseeno nisi!«

Ne vem, kaj sem rekel na to, najbrž pa nekaj zajedljivega in hudobnega, saj mi moja Slovakinja od takrat Seana Conneryja niti ne omeni več!

Še dobro da ne!

  • Share/Bookmark

Poletje starega volka

Petek, September 7th, 2012

Bil je zelo velik volk. In zelo star. In zelo utrujen. Ni na vrat na nos zbežal, ko me je zagledal; počasi, zelo počasi se je obrnil in se odplazil proč, prav nikamor se mu ni mudilo. Verjetno je začutil, da mu nisem nevaren, na parobku je posedel, češ nikar ne misli, da se te bojim, pustil mi je čas, da sem vzel iz torbice daljnogled in medtem ko sem ga opazoval skozi povečavo daljnogleda, je spet počasi, kot na nedeljskem sprehodu, stekel naprej, obotavljaje se, kot na upočasnjenem filmskem posnetku, je preskočil nekaj nizkih kamnov na poti; komaj da je še vlekel svoje stare kosti za sabo, potem se je pa spet ustavil na skali, sedel na zadnje tace in me gledal utrujeno in naveličano, brez strahu in brez popadljivosti; težko je dihal in jezik mu je mlahavo visel iz gobca kot sprana rdeča krpa. Imel sem vtis, da mu je prav malo mar, če bi meril vanj s puško in ne z daljnogledom. Bil je star volk, odslužil je že svoje, v svojem dolgem volčjem življenju je veliko bežal in veliko napadal, zdaj mu je bilo dovolj obojega.

Pobral sem kamen in ga vrgel proti njemu, a ne tako daleč da bi ga lahko zadel, pač pa da mu dam znamenje, da sem se ga že nagledal in da bi bil čas, da se mi umakne spred oči. Volk je razumel moj namig, počasi je vstal in napravil nekaj korakov nazaj – potem se je pa spet ustavil in počival, kraljevsko vzvišen nad mano in vsem okoli sebe. – kot da bi mi hotel povedati, da mi ne gre spoti, ker bi se me bal, pač pa zato, ker je samotar in mu niti ni do moje družbe. Na atarost se je ločil od krdela, še z volkovi se ne druži več, kaj šele z ljudmi, od katerih tako in tako ni pričakovati nič dobrega.

Na vrhu griča se je še zadnjič obrnil in me pogledal, potem pa izginil v grmovju. Tam se bo skril v senco, počakal na pastirje z ovcami in raztrgal kakšno zablodelo jagnje. Jagnjetina je mehka in sočna, stare ovce pa imajo žilavo meso, ki mu njegovi skrhani in razmajani zobje niso več kos.

Čreda je še daleč, stari volk, ogrej si na soncu svoje stare kosti, dolga in mrzla zima je za teboj in naslednja bo še daljša in še bolj mrzla, tvoj ogoljeni kožuh te bo še manj grel in oslabele noge te bodo še teže nosile, ko boš čez snežne zamete bežal pred lovci in psi.

Naj ti bo prizanešeno vsaj še to poletje, stari volk. Naj ti bo mila zverska sreča, naj ti bo obilen ovčji plen. Ogrej se na soncu, nalokaj se tople jagnečje krvi, odpočij se, naberi si moči za zimo, da te sestradanega in oslabelega ne dobijo lovci na muho, da te ne raztrgajo bratje volkovi.

In nikdar več ne hodi ljudem tako blizu kot si danes prišel k meni. Bodi previden, stari volk.. Daljnogled res ni puška, a glej da se ne zmotiš, tudi tvoje oči niso več kot so bile.

— — —

O tem volku z enega mojega davnega pohoda po makedonskih planinah, razmišljam zadnje dni, ko me bolijo zobje in ne morem pregrizniti niti grozdne jagode. Bolita me tudi levo koleno in desni gleženj, in naj me zdaj še kaj zvije, pa se bom res počutil kot star odslužen volk!

  • Share/Bookmark

Sol življenja

Sreda, September 5th, 2012

Že dolgo sem tu, kjer sem in zmeraj bolj me ima, da bi se odselil. Zdi se mi, kot da sem tukaj dobojeval že vse bitke, v enih sem zmagal, v drugih izgubil, utrudil sem se zmag in se že malo preveč sprijaznil s porazi, bolje da zaprežem voz in se odpeljem, preden mi postane vse enako plehko in dolgočasno.

To sem napisal pred par minutami, lahko pa bi tudi že pred 30 leti, ko sem pisal (in živel) knjigo Sol življenja. V podobnem življenjskem položaju in občutju kot sem zdaj, sem se takrat vkrcal na ladjo, varno kopno sem za eno leto zamenjal za negotovo morje, in o tej plovbi sem potem napisal povest.

Zdaj pa me spet mika morje, a ne da bi bil mornar, le živel bi kje pri morju. Ne vem še kdaj in kako bom to speljal, nič konkretnega še nimam v načrtu, zaenkrat samo sanjarim, razmišljam, se razgledujem in zbiram informacije.

No, mogoče se pa sploh ne bom preselil, in si nepremičnine na obali ogledujem samo zato, da nisem doma in se nekam peljem., pa da potem naročim sadno kupo v slaščičarni pri morju in preko gore spenjene smetane, ki se v stekleni čaši grmadi nad sadjem in sladoledom, občudujem morski sončni zahod.

Včeraj, na primer, sem bil v Izoli. Malo sem zaplaval v kopališču pri svetilniku in se potem sprehodil po ozkih staromestnih ulicah. Na Manzonijevem trgu me je ustavil znanec starinar in me je ves vesel peljal v svojo starinarno, češ kakšno srečno naključje, da me je prav zdaj srečal, ker ima zame nekaj res posebnega. Ni bilo nič posebnega, samo knjiga Sol življenja. Hotel mi jo je prodati za 3 evre, ko pa sem se namrdnil, da zame ni vredna toliko, ker mi je dolgčas brati moje stare knjige, je spustil ceno na 2 evra. Toliko sem pa že moral dati, mogoče je to edini denar, ki ga je starinar danes zaslužil, sem pomislil. (Iz tega razloga bi lahko plačal tudi prvotno ceno, ampak žilica mi ni dala miru, da ne bi malo barantal!)

Poleg pomorske povesti je v knjigi še ena daljša ljubezenska zgodba z naslovom Oblaki kakor beli konji. Na to, tudi pred davnimi leti napisano love story sem že čisto pozabil, pa me je nanjo šele pred par dnevi po telefonu spomnila prijateljica, ki je Sol življenja malo prej kupila v enem od ljubljanskih antikvariatov. Poklicala me je pa zato, ker ji je prišlo na misel, da če bi še o svoji ženi kdaj napisal kakšno tako lepo zgodbo kot je ta, da me prav gotovo ne bi zapustila. Odgovoril sem ji, da lahko napišem ljubezensko zgodbo šele potem ko je ljubezni konec in tudi če bi zdaj o svoji bivši napisal kaj za zjokat lepega, bi bilo to, kar se nje in mene tiče, samo obujanje mrliča.

Čeprav na prvi pogled ne po vsebini ne po stilu ne paše zraven, je pa vseeno prav, da je tudi ta »kopenska« ljubezenska zgodba v tej morski knjigi. Ker ne morje, to je samo ena navadna voda – ljubezen je sol življenja.

  • Share/Bookmark