Tezej

 (Iz zapiskov mladega moža)

 Žabnica, 20. septembra 1975. Spat sem šel v senik nad štalo in se zbudil že zelo zgodaj, še pred svitom. Ne vem, ali je bilo to zaradi jutranjega kikirikanja petelinov, ali zaradi deda in babice, ki sta že navsezgodaj priropotala v štalo nakrmit živino. – Ali pa me je prebudila tišina, dobra, globoka tišina, ki je že tolikokrat zgrešila moje srce, danes pa se je po nekem čudežu milostno razgrnila pred menoj kot mehka mahovnata preproga. Ne glasu in ne šuma, samo neme slike. Kolovozi na Sorškem polju, Masereelovi lesorezi, Tezejeva vrnitev iz sužnosti na Kreti, moj oče, ki je ves dan pobiral krompir in prenašal gajbe na Ledinah, zdaj pa si pri koritu umiva prah in zemljo z rok in obraza!

 Že takoj ko sem včeraj stopil iz avtobusa, sem srečal Tanjo. Zdaj ima 15 let in hodi v prvi letnik srednje veterinarske šole v Ljubljani. Izžareva neko posebno prisrčnost in milino, veselje ima z živalmi in s kmečkimi opravili. Potem sem ji delal družbo še zvečer v štali, kjer je kidala gnoj. Pa ji sploh ne bi bilo treba, saj to ni bila njena domača štala ampak Jenkova – to se pravi stričeva! Predstavljal sem si njene prijateljice, kako se šminkajo pred ogledali v kopalnicah, da bi bile lepe za večerni randi – Tanja pa meni nič tebi nič z vilami v rokah in z gumijastimi škornji na nogah kida gnoj! Vmes se pogovarja malo z mano in malo s kravami, vse pozna po imenu, prijazno jih odriva, da lahko počisti pod njimi, noče da ji pomagam, vse naredi sama, komaj sem jo pregovoril, da mi je pustila voziti šajtrge z gnojem iz štale v gnojno jamo na dvorišču.

 No, to je bilo sinoči. Zdaj pa je mračno, megleno jutro, iz katerega se luščijo črne silhuete dreves in poslopij. Babica molze krave, ded pa zadaj za hišo kosi od rose mokro travo, da bo z njo nakrmil zajce v zajčnicah. Vse to vidim z zaprtimi očmi, še na pol v spanju, v klopčič zvit v dišečem senu in pokrit s starim vojaškim plaščem, ki sem ga bil snel z žeblja na podstrešju.

 Ker mi je Peter že sinoči obljubil, da me bo s svojim fičkom peljal v Lesce, kjer naj bi potem počakal na vlak za Jesenice, sem mu obljubljeno uslugo vrnil tako da sem mu opral avto. Vmes sem se spet pogovarjal s Tanjo in se je pranje seveda zavleklo, posledica pa je bila ta, da sva s Petrom pripeljala prepozno v Lesce in sem zamudil vlak. K sreči sem imel s sabo knjigo o Tezejevih junaštvih, ki mi jo je pred dnevi posodila Dora, in sem se na gostilniškem vrtu nasproti postaje prepustil branju. A ne za dolgo, ker me je motil gostilniški vrvež in promet na cesti. (Medtem ko se je Tezej edini med Heleni drznil spopasti s svetim belim bikom, ki so mu ga pripeljali sovražniki s Krete, prepričani da ga bo nabodel na roge!)

Da bi se lahko srečal sam s sabo in s Tezejem na s soncem obsijanih helenskih obalah, in ker je bilo do naslednjega vlaka še daleč, sem šel čez polja k Savi, sezul čevlje, slekel srajco in s knjigo v roki legel pod borovec. A spet nisem mogel brati, zdaj najbrž zaradi preveč miru in tišine, in sem zadremal. Prebujal sem se počasi in še zdaj ko to pišem, še nisem povsem buden, še zmeraj od spanja gosta kri mi počasi teče v žilah, in moji nogi ležita v travi ena poleg druge tudi kot dve speči živali, ki se poznata celo v spanju kot sestri dvojčici, zaupljivo prižeti ena k drugi.

Skrit v visoki travi pod drevesom sem pustil Tezeja samega na vrtu njegove kraljevske palače. Spodaj Sava, zgoraj nazobčana kulisa Jelovice, še bolj zgoraj nebo. Živim. Bivam. Sem. Ne potrebujem drugih dokazov za svoje bivanje kot ta veter, ki se drgne obme, kot to sonce, ki mi skozi kožo razsvetljuje kri, kot te vrane, ki krakajo v krošnji drevesa nad mano, kot to vejo, ki jo upognem in zlomim z močjo mojih rok, kot telo meni ljube ženske, ki zadrhti od ljubezni, ko se dotakne mojega telesa. Niti svojega imena se ne spomnim več niti ne vem katerega leta in meseca sem se rodil. Tudi drevesa okoli mene so brez starosti in brez imena. In mi ni pomembno ali sem v večnost rastoča granitna gora ali šibko utripajoča kresnička v poletni noči, ki bo že naslednjo poletno noč za zmeraj ugasnila…

Kar imam od drugih,  je na razpolago. Kar imam od sebe skrijem vase in  je samo moje. Ni mi treba vstati. Ostajam. Tezej  me čaka v zaprti knjigi.  Vlak za Jesenice pa naj kar odpelje brez mene.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Tezej”

  1. nevenka komentira:

    Dobro je, če še mečeš žabice, tako kot včasih…po skritih kotičkih še vedno lahko zamudiš vlak.

  2. Dajana komentira:

    Krasno napisano. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !