in ker si ti že prostih rok brez teže pada zate dan
na mojih zlatih ustih pa zato ni več njegovih zastav
in ker si ti že prostih rok brez strahu bledi zate noč
na mojem zlatem čelu pa je luna zato v krempljih dneva prvi plen
in ker si ti že prostih rok klicev prijateljev ne prepoznaš
moje misli pa se zaradi njih vrivajo v vedro čelo
in ko si ti že prostih rok snemaš obraze tisoče
postavljam jaz stražarje na vsa lica svojega srca
To pesem sem danes našel med svojimi starimi papirji na podstrešju. Napisala jo je prijateljica D.H. in mi jo prinesla 17.septembra 1981 zvečer iz Šiške (kjer je takrat živela – in menda živi tam še danes), v Šentvid, (kjer sem takrat stanoval jaz – pa sem se od takrat že vsaj 25-krat preselil.) Na tem mestu jo zdaj objavljam sebi v tolažbo in zadoščenje, da sem bil vsaj eni ženski na svetu ljubezenski in pesniški navdih.
Če bi bilo res, da bi človek dobil nazaj to, kar daje, bi bili vsi ljudje boljši…
Me je pa razhlo zjezil moj uredniček, je rekel, da so zadnje pesmi polne gneva, hm…kot da ne bi smele biti. No, saj jih lahko zberemo in uredimo tudi na drugačen način, način pripoveduje zgodobo, ko bereš knjigo, niti ne posamezna pesem.
In ko sem bila še muza, je večina pesmi, ki so bile namenjene meni, končala v predalu, samo nekaj jih je našlo pot v zbirko in v recital, ki bobni na njegovi internetni strani…take, ki ga ne kompromitirajo…
Človek mora vedeti, kaj v življenju je pomembno…videz je tisti.
Čeprav vara najmanj toliko kot tisti, ki ga nosi.
Saj pesniški navdih niti ni tako pomemben, ljubezenski pa je…Se mi zdi, da si do sedaj to vrednoto, tule na blogu, zelo rad preskočil…
Blog je narejen iz besed in ga lahko pišeš s pesniškim navdihom ali pa tudi iz zelo prozaičnih razlogov. V vsakdanjem življenju pa je ljubezenski navdih največja vrednota, pravzaprav edino, kar nas drži pokonci in ki kaj šteje.