Žaba

  Pred dolgimi leti mi je punca, s katero sem takrat hodil, povedala zgodbo o svojem stricu z Jezerskega , okorelem samcu pri štiridesetih, ki se je zaljubil v 25-letno gostilničarjevo hčer.

 Ko mu je ni uspelo omehčati s smešnicami in zgodbicami, ki jih ji je pripovedoval pri šanku, kadar je stregla v domači gostilni, in ko je ni ganilo niti njegovo lepo igranje na orglice, se je ubogi snubec v obupu domislil še nečesa.

 Neke sobote zvečer, ko je bilo v gostilni največ ljudi, je prinesel s seboj košarico, v kateri je imel živo žabo. Postavil se je na sredo gostilne, odprl košarico, vzel ven žabo, si jo stlačil v usta in jo pojedel.

 To je zaleglo! S tem da je pred njo pojedel živo žabo, ji je dokazal da jo ima res rad, poročila se je z njim in živela sta srečno do konca svojih dni.

 To zgodbo sem včeraj povedal svoji mladi prijateljici, ki išče moža. „Ne izgubljaj časa z mečkači, šlatavci in nakladači,“ sem dodal na koncu. „Počakaj na pravega – na tistega, ki bo pripravljen pojesti živo žabo zato da bi te dobil!“

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “Žaba”

  1. nevenka komentira:

    He, he..mene nekdo, ki bi pojedel žabo ne bi videl nikoli več, prvič žaba se mi smili, drugič, imela bi odpor do poljubljanja.

    Je pa čista resnica, če tip ni pripravljen za žensko storiti čisto ničesar in sprejeti nobene spremembe v svoje življenje in ji ves čas postavlja same zahteve, kako naj ona ravna z njim, je bolje, da se ženska s svetlobno hitrostijo poslovi od njega. A kaj, ko se večino žensk dobesedno vzgaja v nesrečnice, ko se jim vceplja ustrežljivost, pridnost, vdanost, požtvovalnost, sebe pa postavijo na zadnje mesto… S takimi kriteriji si onemogočajo najti pravega partnerja. In z nezadovoljno žensko je potem nesrečen celo moški, ker ima tečno baburo. Jasno, da potem večina z veliko večjo strastjo objema vrček piva, kot pa svojo ženo. Da moški ne znajo izbirati pravih partnerk, je pa itak jasno, ker jim narava ni dala ne intuicije, ne sposobnosti predikcije. Če se ženska ne odloči prav, je vse zavoženo.

    No, sedaj ti pa lahko povem še par drobnarij o poreklu “mojega” Torkarja. Njihov rod izvira iz Porezna. Njegov oče je Julijan, ded Ivan, praded Jurij, ki je imel knjižnico, ki je bila menda požgana med prvo svetovno vojno. Domačiji pa se je reklo pri Kejblerju ali pa morda pri Kejblarju, nekaj takega…. Slej ko prej s Torkarji prideš do knjige :-)

  2. Edo komentira:

    No, s temi Torkarji nisem v žlahti, razen da smo pred par sto leti vsi prišli sem iz Inningena na Tirolskem – Torkarji, Kemperleti, Jensterleti, Dakskoblarji idr.

  3. nevenka komentira:

    Ja, no, saj je tudi to kar zanimivo…sama bolj malo vem o svojem poreklu, mama je potomka grofov Lanijev (češkega, morda slovaškega porekla), po katerih se imenuje kraj Lanišče pri Škofljici, posest se je drobila in menda ni nič ostalo, razen imena, njen oče izvira po rodu iz Kostela na Hrvaškem, živeli so v Beli Krajini, po očetu ne vem toliko, njegova mama je iz okolice Polhovega gradca, menda so tudi nemških korenin, družina je razpadla, pa bolj malo vem o njej. Skupna jim je bila samo revščina.

    No, ampak priimek Torkar je pa skoraj vsak nekako povezan z literaturo, to se mi zdi pa prav nenavadno, tudi, če niste v rodu.

  4. Edo komentira:

    Eni so pa tudi samo preoblečeni v Torkarje. Npr. Igor Torkar, ki mu je bilo v resnici ime Boris Fakin.

  5. nevenka komentira:

    A res. Presneti tič. Nisem vedela.

  6. Dajana komentira:

    Iiiii, sem vesela, da mu je na koncu verjela. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !