Arhiv za Julij, 2011

Dragocenosti

Četrtek, Julij 21st, 2011

Ta stara  Biblija v Sonjinih rokah je druga največja dragocenost v naši bukvarni. Največja dragocenost je pa Sonja!

  • Share/Bookmark

Bukvarna

Sreda, Julij 20th, 2011

Pridite po knjige, midva s Sonjo jih imava že čez glavo – no, jaz prav gotovo!

Bukvarna v Linhartovi rojstni hiši, Linhartov trg 7, Radovljica. Odprto vsak  dan razen nedelje!

  • Share/Bookmark

Tezej

Sobota, Julij 16th, 2011

 (Iz zapiskov mladega moža)

 Žabnica, 20. septembra 1975. Spat sem šel v senik nad štalo in se zbudil že zelo zgodaj, še pred svitom. Ne vem, ali je bilo to zaradi jutranjega kikirikanja petelinov, ali zaradi deda in babice, ki sta že navsezgodaj priropotala v štalo nakrmit živino. – Ali pa me je prebudila tišina, dobra, globoka tišina, ki je že tolikokrat zgrešila moje srce, danes pa se je po nekem čudežu milostno razgrnila pred menoj kot mehka mahovnata preproga. Ne glasu in ne šuma, samo neme slike. Kolovozi na Sorškem polju, Masereelovi lesorezi, Tezejeva vrnitev iz sužnosti na Kreti, moj oče, ki je ves dan pobiral krompir in prenašal gajbe na Ledinah, zdaj pa si pri koritu umiva prah in zemljo z rok in obraza!

 Že takoj ko sem včeraj stopil iz avtobusa, sem srečal Tanjo. Zdaj ima 15 let in hodi v prvi letnik srednje veterinarske šole v Ljubljani. Izžareva neko posebno prisrčnost in milino, veselje ima z živalmi in s kmečkimi opravili. Potem sem ji delal družbo še zvečer v štali, kjer je kidala gnoj. Pa ji sploh ne bi bilo treba, saj to ni bila njena domača štala ampak Jenkova – to se pravi stričeva! Predstavljal sem si njene prijateljice, kako se šminkajo pred ogledali v kopalnicah, da bi bile lepe za večerni randi – Tanja pa meni nič tebi nič z vilami v rokah in z gumijastimi škornji na nogah kida gnoj! Vmes se pogovarja malo z mano in malo s kravami, vse pozna po imenu, prijazno jih odriva, da lahko počisti pod njimi, noče da ji pomagam, vse naredi sama, komaj sem jo pregovoril, da mi je pustila voziti šajtrge z gnojem iz štale v gnojno jamo na dvorišču.

 No, to je bilo sinoči. Zdaj pa je mračno, megleno jutro, iz katerega se luščijo črne silhuete dreves in poslopij. Babica molze krave, ded pa zadaj za hišo kosi od rose mokro travo, da bo z njo nakrmil zajce v zajčnicah. Vse to vidim z zaprtimi očmi, še na pol v spanju, v klopčič zvit v dišečem senu in pokrit s starim vojaškim plaščem, ki sem ga bil snel z žeblja na podstrešju.

 Ker mi je Peter že sinoči obljubil, da me bo s svojim fičkom peljal v Lesce, kjer naj bi potem počakal na vlak za Jesenice, sem mu obljubljeno uslugo vrnil tako da sem mu opral avto. Vmes sem se spet pogovarjal s Tanjo in se je pranje seveda zavleklo, posledica pa je bila ta, da sva s Petrom pripeljala prepozno v Lesce in sem zamudil vlak. K sreči sem imel s sabo knjigo o Tezejevih junaštvih, ki mi jo je pred dnevi posodila Dora, in sem se na gostilniškem vrtu nasproti postaje prepustil branju. A ne za dolgo, ker me je motil gostilniški vrvež in promet na cesti. (Medtem ko se je Tezej edini med Heleni drznil spopasti s svetim belim bikom, ki so mu ga pripeljali sovražniki s Krete, prepričani da ga bo nabodel na roge!)

Da bi se lahko srečal sam s sabo in s Tezejem na s soncem obsijanih helenskih obalah, in ker je bilo do naslednjega vlaka še daleč, sem šel čez polja k Savi, sezul čevlje, slekel srajco in s knjigo v roki legel pod borovec. A spet nisem mogel brati, zdaj najbrž zaradi preveč miru in tišine, in sem zadremal. Prebujal sem se počasi in še zdaj ko to pišem, še nisem povsem buden, še zmeraj od spanja gosta kri mi počasi teče v žilah, in moji nogi ležita v travi ena poleg druge tudi kot dve speči živali, ki se poznata celo v spanju kot sestri dvojčici, zaupljivo prižeti ena k drugi.

Skrit v visoki travi pod drevesom sem pustil Tezeja samega na vrtu njegove kraljevske palače. Spodaj Sava, zgoraj nazobčana kulisa Jelovice, še bolj zgoraj nebo. Živim. Bivam. Sem. Ne potrebujem drugih dokazov za svoje bivanje kot ta veter, ki se drgne obme, kot to sonce, ki mi skozi kožo razsvetljuje kri, kot te vrane, ki krakajo v krošnji drevesa nad mano, kot to vejo, ki jo upognem in zlomim z močjo mojih rok, kot telo meni ljube ženske, ki zadrhti od ljubezni, ko se dotakne mojega telesa. Niti svojega imena se ne spomnim več niti ne vem katerega leta in meseca sem se rodil. Tudi drevesa okoli mene so brez starosti in brez imena. In mi ni pomembno ali sem v večnost rastoča granitna gora ali šibko utripajoča kresnička v poletni noči, ki bo že naslednjo poletno noč za zmeraj ugasnila…

Kar imam od drugih,  je na razpolago. Kar imam od sebe skrijem vase in  je samo moje. Ni mi treba vstati. Ostajam. Tezej  me čaka v zaprti knjigi.  Vlak za Jesenice pa naj kar odpelje brez mene.

  • Share/Bookmark

Pesem

Četrtek, Julij 14th, 2011

 

in ker si ti že prostih rok brez teže pada zate dan

na mojih zlatih ustih pa zato ni več njegovih zastav

 

 in ker si ti že prostih rok brez strahu bledi zate noč 

na mojem zlatem čelu pa je luna zato v krempljih dneva prvi plen

 

 in ker si ti že prostih rok klicev prijateljev ne prepoznaš 

moje misli pa se zaradi njih vrivajo v vedro čelo

 

 in ko si ti že prostih rok snemaš obraze tisoče

 postavljam jaz stražarje na vsa lica svojega srca

To pesem sem danes našel med svojimi starimi papirji na podstrešju. Napisala jo je prijateljica D.H. in mi jo prinesla 17.septembra 1981 zvečer iz Šiške (kjer je takrat živela – in menda živi tam še danes), v Šentvid, (kjer sem takrat stanoval jaz – pa sem se od takrat že vsaj 25-krat preselil.) Na tem mestu jo zdaj objavljam sebi v tolažbo in zadoščenje, da  sem bil vsaj eni ženski na svetu ljubezenski in pesniški navdih.

  • Share/Bookmark

Hujšanje

Sreda, Julij 13th, 2011

 Poletje je in če se že kopamo ne, si pa pomerjamo kopalke. Tiste, ki sem jih kupil predlani, pred dopustom v dvoje na grških otokih, in so mi bile takrat čisto prav, so mi letos že zelo na tesno. Najprej sem pomislil, da sem po pomoti oblekel sinove kopalke, poklical sem ga, da pogleda – pa niso bile njegove. „Poglej se v ogledalu – a ne vidiš, da si se zredil, trebuh imaš!“ je še navrgel sin, preden je šel nazaj v svojo sobo.

 Te mimogrede navržene besede so mi dale misliti. Res sem se postavil pred ogledalo in sem res videl, da imam trebuh. Pri pogledu od strani se je to še sploh zelo razločno videlo! O ti boga! Kaj pa zdaj?

 Najprej sem pomislil na to, da se mi je to zgodilo zaradi pomanjkanja ljubezni. Na dopustu v Grčiji so mi bile kopalke še prav, kar pomeni da takrat še nisem imel trebuha – to pa zato, ker sem bil tam s prijateljico. Nisva nič šparala pri hrani in pijači, a kar sva pojedla, sva vse pokurila, malo s plavanjem, še več pa v hotelski sobi – na tleh, na mizi, na stolu, v postelji, pod tušem, ali kjerkoli je že naneslo. Če si v dvoje , ne moreš dobiti trebuha, ljubezen je najboljša stvar za hujšanje, iz Grčije sva prišla oba zelo vitka in zagorela!

 Če pa samo bašeš vase in nič ne daš od sebe, se pa seveda razlezeš. Sicer me trebušasti ljudje ne motijo, ženski trebuščki so sploh seksi, ne maram žensk, ki so spredaj deske zadaj plohi! Sam pa res nočem biti debel, če že ne iz lepotnih, pa iz čisto praktičnih razlogov, ker če ti pri obedu pade žlica na tla, se laže skloniš in jo pobereš, če imaš 80 kil, kot pa 100 ali 120!

 Letos še nimam nobene ljubice, zato hujšam drugače. Na primer – ne grem na kremšnito koj v prvo slaščičarno čez cesto, ampak skočim na kolo in se odpeljem deset kilometrov dalje na Bled. – Ampak se ne obnese, ker sem tam ponavadi že tako sestradan, da zbašem dve kremšniti!

Mislim, da se bo treba oprijeti preizkušenih receptov in spet hujšati v dvoje. Res je neumno, da bi moral kupovati nove, večje kopalke, ko pa so mi lahko še zmeraj prav tiste izpred dveh let.

In to z nič truda, samo z ljubeznijo!

  • Share/Bookmark

Dva trgovca

Nedelja, Julij 10th, 2011

  Trgovec sem. Ker se mi samemu ni več ljubilo trgovati in mi je zato trgovina pešala, sem zaposlil pomočnico. Tudi trgovec čez cesto ima pomočnika. Pomočnice ne sme imeti, ker je poročen in mu je ne bi dovolila žena. Sploh ne tako lepe in mlade kot je moja. Tudi sam sem bil poročen in tudi meni žena ne bi nikoli pustila imeti pomočnice – mlade in lepe pa sploh ne! Pomočnico imam lahko samo zato, ker nimam več žene. Tako gre to.

 Trgovcu čez cesto je moja pomočnica všeč in mi jo zavida. Če bi bilo po njegovem, bi svojega pomočnika takoj zamenjal za mojo pomočnico. Seveda pa ne bo kruha iz ter moke, ker prvič -tega mu ne bi dovolila žena, drugič – se ne bi strinjal jaz, tretjič – se ne bi strinjala niti moja pomočnica.

Kljub temu sem mu predlagal dvoboj. Kdor izgubi, dobi pomočnika, kdor zmaga pa pomočnico.

To ali se bova udarila s pestmi,  se mečevala ali streljala,  sem prepustil njemu – proti meni itak ne more zmagati!

A tudi če bi me premagal, mu ne bi pomagalo. Ker tudi če bi se moja pomočnica strinjala, da gre k njemu v službo, se pa s tem nikoli ne bi strinjala njegova žena!

A tudi če ne bi imel žene in tudi če bi se žena strinjala – pa je veliko vprašanje, če bi se s tem strinjala tudi moja pomočnica. – Čeprav se zadnje čase zelo trudi okoli nje in je skoraj več v moji trgovini kot pa v svoji!

Sem mu zadnjič rekel: „Za karkoli se odločiš, karkoli že izbereš v življenju – poklic, službo, bivališče, ženo, prijatelje, sodelavce – če hočeš sebi dobro, zmeraj se odloči in izberi tako, da ti ne bo nikoli žal za to, da ne boš nikoli v skušnjavi, da bi imel kaj drugega, da ne boš nikoli nikomur zavidal njegovega poklica, službe, bivališča, žene, prijateljev, sodelavcev… Zavist je huda reč, zaradi zavisti lahko zboliš, zavist te lahko tudi pokoplje!“

To,  da trgovec čez cesto proti meni itak ne more zmagati, sem seveda rekel v šali. Bil bi ošaben in prenapet nadutež, če bi bil res tako prepričan vase. Tako kot sem dobil pomočnico, jo lahko tudi izgubim, tega se prekleto dobro zavedam. Tako kot sem jo jaz speljal njenemu prejšnjemu delodajalcu, jo lahko tudi meni že jutri kdo spelje, ji ponudi boljše delo, boljšo plačo, več dopusta…

Jaz bi jo seveda rad zase, nikomur drugemu je ne privoščim – trgovcu čez cesto še najmanj!  Sem ravno prav Gorenjca, da sosedu ne želim dobrega,  že kar užaljen bi bil  in  od Boga krivično bi se mi zdi zdelo,  če bi mu šlo bolje kot meni!

  • Share/Bookmark

Žaba

Torek, Julij 5th, 2011

  Pred dolgimi leti mi je punca, s katero sem takrat hodil, povedala zgodbo o svojem stricu z Jezerskega , okorelem samcu pri štiridesetih, ki se je zaljubil v 25-letno gostilničarjevo hčer.

 Ko mu je ni uspelo omehčati s smešnicami in zgodbicami, ki jih ji je pripovedoval pri šanku, kadar je stregla v domači gostilni, in ko je ni ganilo niti njegovo lepo igranje na orglice, se je ubogi snubec v obupu domislil še nečesa.

 Neke sobote zvečer, ko je bilo v gostilni največ ljudi, je prinesel s seboj košarico, v kateri je imel živo žabo. Postavil se je na sredo gostilne, odprl košarico, vzel ven žabo, si jo stlačil v usta in jo pojedel.

 To je zaleglo! S tem da je pred njo pojedel živo žabo, ji je dokazal da jo ima res rad, poročila se je z njim in živela sta srečno do konca svojih dni.

 To zgodbo sem včeraj povedal svoji mladi prijateljici, ki išče moža. „Ne izgubljaj časa z mečkači, šlatavci in nakladači,“ sem dodal na koncu. „Počakaj na pravega – na tistega, ki bo pripravljen pojesti živo žabo zato da bi te dobil!“

  • Share/Bookmark

Pomlajevanje

Nedelja, Julij 3rd, 2011

 Zdaj ko sem starejši se mi zdi pomembno, da se ne odvadim spretnosti, ki sem jih obvladal, ko sem bil mlajši.

 Na savskih prodih vadim igre s kamni. Navadne kamne mečem čez vodo na drugo stran reke. Z okroglimi kamni žongliram. S ploščatimi kamni mečem žabice. S špičastimi kamni mečem štofelčke. Kako že gre to? Kamen vržeš visoko v zrak tako da zarotira okoli svoje osi in s hitrim žvrrrk potone v vodo, ne da bi pljusknilo. Če pljuskne, pomeni da si kamen slabo vrgel in da se štofelček ni posrečil.

 Na košarkarskem igrišču skačem pod košem in se trudim z roko dotakniti obroča. Ker nisem dvometraš, mi je to tudi v mladosti komaj kdaj uspelo, zdaj pa sem zadovoljen že s tem, da se v skoku dotaknem mrežice. Ampak, če bi malo potreniral, bi tudi obroč še dosegel, se tolažim.

 Tudi ne naredim več dvajset ali trideset sklec, kot sem jih naredil v boljših časih, ampak z veliko težavo samo še deset – in se spet tolažim, da temu niso kriva leta, ampak pomanjkanje vaje!

 V mladosti me je med sprehodom po mestu kdaj prijelo, da sem se nenadoma spustil v dir cikcak med pešci in kandelabri, vmes preskočil cvetličnjak ali kanto za smeti, mimogrede brcnil piksno s pločnika na cesto in na prehodu za pešce pri rdečem semaforju odskakoval izpred vozečih avtomobilov. –  No, še zmeraj kdaj stečem, sploh kadar je dež in sem brez dežnika, dež mi pride prav, da ne zbujam pozornosti med mimoidočo mladino, češ glej starega, kako je na lepem zbezljal, očitno mu nekaj ne štima na podstrešju!

Mladost je stvar srca in se ohranja z iskricami hipnega navdiha. Ko bom za pomlajevanje začel uporabljati kozmetiko, vitamine, proteine, viagro, barvo za lase, sobno kolo, lepotnega kirurga in osebnega trenerja, bom pa res že star in dokončno odslužen!

  • Share/Bookmark

Triindvajset let

Petek, Julij 1st, 2011

  Dolgih 23 let sem živel z eno žensko in se je nisem naveličal. In bi živel z njo še enkrat 23 let, če se ne bi ona naveličala mene!

 Kaj naj rečem o njej, zdaj ko je odšla? Da je bila res lepa ženska in vroča ljubica – za povrh pa še dobra gospodinja in skrbna mati najinemu otroku!

 To da je bila zraven tudi neznosno zamerljiva, prepirljiva in bolestno ljubosumna, sem pač vzel v zakup! – A ni imela nobenega razloga za ljubosumje, ker tudi sam nisem imel nobenega razloga, da bi jo varal! V vseh teh letih nisem nikoli, res nikoli pomislil, da bi lahko bila na vsem širnem svetu kakšna lepša in boljša ženska kot je moja žena – čeprav je bila velikokrat res grozna in nemogoča!

 Kljub temu pa mi je ob vsaki priložnosti očitala spogledovanje z drugimi ženskami! No, če je to greh – čisto lahko, da mi je bila v špeceriji, kamor sem hodil na vsakdanje nakupe, blagajničarka Rozika vseeno malo bolj luštna kot pa prodajalka Rezika! A za mojo ženo je bilo že to preveč, najbolj prav bi ji bilo, da bi mi bili obe, Rozika in Rezika, enako grdi in nagravžni!

 Če sem kdaj zamudil iz trgovine, je domnevala, da zato, ker sem se zaklepetal z Roziko pri blagajni, ali se celo dogovarjal z njo za ljubezenski sestanek! Znala mi je narediti hrupno sceno z nekontroliranim vpitjem, butanjem z glavo v zid, zmerjanjem in jokom! Kaj mi je ostalo drugega kot da se obnašam kot tipični Slovenec in pobegnem pred zakonsko nevihto v najbližji bife! Ali pa da še jaz malo zakričim, vržem porcelan v zid ali razbijem kakšen kos pohištva!

 To drugo je ponavadi zaleglo, klin se s klinom izbija! Če ne prej, sva se pobotala in pomirila zvečer v postelji. Očitno pa sem se preveč zanašal na posteljno terapijo kot čudežno zdravilo za zdravljenje zakonskih problemov. Nisem računal na to, da bodo začeli ženi po 45. letu popuščati hormoni in da ji seks z mano ne bo več tako neizogibno potreben kot ji je bil še pred leti!

 Obenem s spolnimi hormoni so ji začele popuščati tudi vezi, ki so jo vezale name. Potem ko je odrasel tudi najin sin in začel samostojno študentsko življenje v Ljubljani, se mi je žena začela bolj in bolj odtujevati, odšla je od moje mize in iz postelje, se odselila v pritličje najine skupne hiše, si našla svojo družbo prijateljic in prijateljev (kjer seveda nisem bil zaželen) – nazadnje pa si je poiskala tudi novo stanovanje na drugem koncu mesta!

 Ne bi zdaj spet o svoji bivši ženi, če je ne bi včeraj po dolgem času spet videl pred našo hišo. Pripeljal jo je brat v svojem malem twingu, naložila sta par stvari iz hiše in se odpeljala. Nista me opazila, da sedim v bifeju čez cesto in pijem pivo. Skrit za pivskim vrčkom sem ugotavljal, da je ta ženska tudi zdaj pri petdesetih še zmeraj hudičevo dobra baba in da sem imel prekleto srečo v življenju, da sem bil toliko časa njen mož!

  • Share/Bookmark