Silva

“Danes sem pa dolgo spala,” mi je rekla Silva, ko sva se srečala na vaški poti. “Šele sonce me je
prebudilo!”
“Ti je posvetilo v oči?” sem jo vprašal.
“Ne, ampak v podplate, ki so mi gledali izpod kovtra. Še napol v spanju sem začutila toploto na nogah, mislila sem že, da je sosedov maček, ki se včasih ponoči skozi odprto okno pride gret k meni,  a ni bil maček, grelo me je sonce.”

Silva je zaspano zazehala in se zadovoljno pretegnila, jaz sem pa že imel svoj ljubezenski načrt.
Tako kot je Odisej ukanil Polifema, preoblečen v ovčjo kožo, tako se bom tudi jaz ponoči skozi odprto okno pritihotapil Silvi pod kovter, spremenjen v kakšno majhno, mehko,ljubko živalco – mucka, kužka, zajčka, papagajčka, hrčka, morskega prašička – pogrel ji bom podplate, ji zlezel v pižamo, ji  z vlažnim smrčkom poželjivo ovohal spodnje hlačke, jo ustrežljivo popraskal po hrbtu in povsod drugje, kjer se ne more doseči roko, ji zagostolel na uho pesemco uspavanko in potem sladko utrujen tudi sam zadremal med njenima toplima dojkama, s šapicami oprijemajoč se budnih bradavičk.

Ker če bi se pojavil v njeni dekliški spalnici tak kot v resnici sem, kosmat star dedec z brezsramno
štrlečim udom, bi se Silva lahko prestrašila in s kričanjem prebudila svoje tri starejše brate in
bežeč pred njimi od njene Žirovnice do moje Zabreznice bi vso noč pobiral razbite zobe
in polomljene kosti.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Silva”

  1. nevenka komentira:

    :-) prav zabavno napisana erotična štorija.

    In presnete ženske.

    Zadnjič sem gledala znastveno oddajo na TV. Proučevali so ljubezen, njeno naravnost in pojav monogamnosti, z ozirom na to, da moški večkrat radi rečejo, da bi bili sposobni ljubiti več žensk. Hkrati ali pa zaporedno; v glavnem, menijo, da imajo precej razširjeno srce.
    Naravne sestavine ljubezni so definirane takole: sla, privlačnost in pripadnost. Slo večina ljudi razume, privlačnost nekoliko manj (v ozadju je izboljševanje vrste), pripadnost je pravzaprav zelo različno opredljevana, glede na nastanek in njeno trajnost. Vendar ima znanost tudi na to vedno več odgovorov, konec koncev so tudi čustva rezlutat nekih kemijskih in fizikalnih proscesov. To, da se ljudje tako radi ljubijo, s tem mislim na posteljne radosti, je povezano z skokovitim porastom endorfinov, hormonov sreče in zadovoljstva, torej gre za čisti užitek, hkrati pa, če je s človekom vse v redu, bi se morala izločati tudi ustrezna količina oksitocina, to pa je tako imenovan hormon ljubezni.
    Na osnovi tega hormona naj bi se oblikovala pripadnost. Moški ga izločajo ob drugačnih priložnostih kot ženske, vsaj kar se izrazitega povečanja izločanja tiče. Narava je moškim zvišala njegov nivo za cca tri
    leta po rojstvu otroka, potem je pa njegov nivo dosti odvisen tudi od zavestnega ravnanja, ali po domače od ohranjanja bližine. Moškim ga npr. zelo dvigne /he, he/ poljubljanje.
    In potem se res sprašujem, zakaj se toliko moških sploh ne mara poljubljati, saj je to ena najlepših stvari na svetu, a jih tako ogroža, ker bi potem morebiti nekoga imeli celo zares radi? Prekleti oksitocin.
    Kot da je fiksanje izključno z endorfini res tak oh in sploh.

    Ampak končno je znan krivec, ki ga je treba pribiti na zid, za nezvestobo niso krivi moški, niti zvezde, kriv je oksitocin, he, he…
    Menda je zgodba pri ženskah podobna, ampak pri njih se dostikrat zalomi že pri privlačnosti, ki je dosti odvisna od ženskih pričakovanj in ženska nekega dne ugotovi, da ji tip sploh ni všeč. Potem pa je oksitocin ne briga več.

    No, saj ne vem, če mi je sedaj kaj bolj jasno. Pri vsej stvari imam ene majčkeno tudi svojega mnenja…A poznam nekaj moških, ki nikakor ne znajo oblikovati ljubezenske vezi, pa si jo zelo želijo in ves čas hrepenijo in ves čas tudi mislijo, da zanje ni dovolj kompleksne ženske, ki bi jih očarala v vseh pogledih…In pika na i je celo mnenje, da itak vse zveze postanejo z leti kvečjem prijateljstvo, oz. če imaš srečo, sicer pa vse kaj drugega.

    Sama mislim, da je vsak človek brez ljubezni v bistvu nesrečen.
    Res ne vem, če je kriv res oksitocin. Morda je pa res mama, kot so radi trdili razni psihoanalitiki.

    Sem ti naštrikala, ane….ti o mehkih šapicah, jaz pa tole.

    Ne vem zakaj mi je šla ta oddaja tako do srca. Verjetno zaradi mojega zadnjega partnerja, ki mi je dvatisočšestosedemiosemdestkrat rekel, da me ljubi. In me zapustil. In svojo revščino iz katere je celo življenje bežal, ker si je želel ljubezni, a je ni našel, poimenoval trdnjava. Bolj me sploh ne bi mogel prizadeti. Jaz sem izgubila, on zamudil. Oksitocin?
    Kako ukaniti vso to kemijo in fiziko?
    Kaj je človeški um res tak revež, da se človeku zamegli ravno takrat, ko ga najbolj rabi? Rabiš ga zato, da bi bil srečen. Ne zato, da bi bilo vse na videz dobro in prav.

  2. Edo komentira:

    Klišeji , kemija in splošna opažanja so eno, konkretni ljudje in življenjske usode pa so lahko čisto nekaj drugega. To, kar sem doživljal sam v dolgoletnem skupnem življenju z eno žensko, je izven klišejev in statističnega povprečja. Tudi tvoj današnji komentar mi je v vzpodbudo, da bom o tem še kaj napisal

  3. nevenka komentira:

    Veš, tudi mene je prizadelo, da me je nekdo, ki se ima za neklišejskega in v glavnem ves čas razmišlja o tem, kakšen naj bi svet bil, tako nasilno zatlačil v kliše, kamor jaz sodim bistveno manj, kot pa on.
    Jaz vem kaj je to biti svoboden in ljubiti in se mi ni treba nikamor priklepati in vbijati v glavo, kako naj bom na pravi poti z občutkom, da se ne vem čemu odpovedujem. In želja ne eksistira izven ljubezni. Preprosto ni rušilnega elementa, vsaj v svetu, ki ga jaz poznam. S težavami se spopadam z odprtim srcem in sem jih sposobna reševat, ljudje nismo idealno kompatibilni, še posebno ne ljudje, ki so izraziti individualisti. Zato je spoštovanje tako zelo potrebno, da se na kultren način premostijo razlike in ne naruši bližina.
    In so ljudje, ki potrebujejo poleg sebe inferiornega človeka, da se lahko počutijo dobro, enakovreden jim je pa trn v peti in je na koncu ego močnejši od sposobnosti ljubiti. Veliko moških razmišlja tako, da želijo imeti doma predvsem mir, to pomeni, da nočejo pametnih pogovorov z žensko. In pametne ženske, naj bi bile tako pametne, da svoje pameti ne izpostavijo, ravno zaradi tega.
    Nekako sem razumela, da se ti nisi želel dosti pogovarjati. Za žensko pa splonost ni dovolj za ohranjanje bližine in iskren moški bi moral priznati, da tudi on vsaj včasih rabi pogovor. A za take reči je potrebna velika mera zaupanja, večja kot za skok v posteljo…resnično razgaljanje pa je moškim dostikrat moteče. Ni pa da bi človek z vsako besedo in vsakim korakom rinil v globine.

    Razumem, da se tudi tebi življenje ni razpletlo tako, kot bi si želel, in je treba te reči na nek način predelati, in če ti blog pri tem pomaga, je to v redu.
    Izraziti tovrstna razmišljanja, osvetliti dobre, pa tudi slabe plati neke zgodbe, je lahko zanimivo tudi za širši krog ljudi. Čeprav so ljudje, ki nobeni izkušnji ne verjamejo, niti lastni, modrost pa cenijo nadvse, čeprav je ljubezen spokala kufre in šla. To se tako rado zgodi ljudem, ki ne verjamejo vanjo. Tistim, ki so nafilani s klišeji o njeni minljivosti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !