Kepa

Včeraj sem bil na Kepi. Nič posebnega, bo kdo rekel, komaj 2143 metrov, šele drugi najvišji hrib v
nevisokih Karavankah, pot je dobro označena in uhojena, primerna tudi za mlajše upokojence in starejše šolarje, z gozdne ceste pri izviru Belce do vrha ni več kot tri ure zmerne hoje v breg, tu in tam kakšen klin in zajlica, a nobene nevarne plezarije, z vrha pa lep razgled na Julijce na naši in
na koroška jezera na avstrijski strani. Tudi sicer je Kepa bolj priljubljena med  avstrijskimi kot med našimi planinci, tudi zato, ker na naši strani ni daleč naokoli nobene planinske koče.

Kepa pa je zame vseeno nekaj posebnega, če ne zaradi drugega pa zato, ker sem bil zdaj prvič na njej! Sem se sicer že veliko let spravljal gor, pa je zmeraj kaj prišlo vmes: ali se je pokvarilo vreme, ali se mi je pokvaril avto, ali pa sem še preden sem prestopil gozdno mejo zataval po brezpotjih nad Belco, da nisem več vedel ne kod ne kam in se mi je Kepa skrila za sedmimi gorami in sedmimi vodami.

Pred več kot 20 leti, malo pred razpadom Jugoslavije, ko sem z družino (z ženo, otrokom in psom)
 živel v Planini pod Golico, me je obiskal prijatelj Zdravko iz Banja Luke, pesnik, pisatelj
in velik ljubitelj slovenskih gora. Povabil sem ga na Kepo, on me je pa nagovarjal da bi šla raje
v dolino Triglavskih jezer. Na Triglavu je sicer že bil, a  s severne  strani, pravljična Sedmera jezera pa so mu tako razburkala pesniško domišljijo, da o neki Kepi niti slišati ni hotel. Trmasto sva vztrajala vsak pri svojem, nazadnje je on sam šel na Sedmera jezera -  jaz pa nisem šel na Kepo!

Zdaj pa končno! Nahrbtnik sem imel skoraj prazen, nobene hrane in samo pol litra vode,
že veliko pod vrhom me je zvila žeja in sonce mi je opeklo plešasto glavo, saj tudi kape nisem vzel
s sabo, ker če grem pri skoraj 59 letih prvič na Kepo, se pa ja ne bom crkljal, sem se pridušal,
malo se pa moram kaznovati, ker sem se toliko časa obotavljal!

Sploh ne vem od kje mi to, ampak že vse življenje me spremlja zavest, da sem rojen pod srečno zvezdo,  in da se mi bo vsem težavam navkljub na koncu zmeraj vse izšlo!  Izsušen od žeje in opečen od sonca sem vendar srečno prilezel na vrh Kepe in potem zlezel nazaj dol  – in še gozdnih jagod sem se najedel in se z njimi tudi za silo odžejal, preden sem spet prišel do vode!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !