Josip

Josip L., 52  let, poročen, brez otrok, po šolski izobrazbi gimnazijski maturant,
brez redne zaposlitve, sicer pa vrtičkar, ljubitelj ptic, glasbenik.

Z glasbo se pravzaprav ukvarja šele zadnji dve leti, od takrat ko mu je žena za okrogli
življenjski jubilej kupila kitaro. Njegov cilj je postati profesionalni ulični glasbenik.
Prej se je preživljal kot varnostnik, prodajalec knjig, izdelovalec kefirja,
vedeževalec in astrolog.

Zadnji konec tedna je bil pomembna preokretnica v njegovem življenju, saj je z igranjem in
prepevanjem na Tromostovju zaslužil svoj prvi denar – 130 evrov v treh dopoldnevih!

Majhen korak za človeštvo, a velik za človeka! Sploh  zato, ker je nastopal s svojo lastno avtorsko glasbo,  vse komade je namreč sam zložil – melodije in besedila!

Josip je moj prijatelj. Na svoje glasbene nastope se pripravlja v hiši, v kateri tudi sam občasno prebivam. V premorih med vajami greva včasih ven na vrt in se pogovarjava.
Zadnjič enkrat mi je pripovedoval o sanjah, ki jih je sanjal nekoč davno kot 13-letni deček. Sanjal je, da se s čolnom vozi po reki s sosedovo deklico, v katero je bil zaljubljen in da igrata karte.
Kadar je potegnil s kupa dobre karte, si je želel da bi jih dobila ona. Bil je vesel, kadar je izgubljal in žalosten,  ko je dobival, saj se je veselil njenih zmag in ne svojih.  Te sanje so ga naučile, da je sreča v razdajanju in žrtvovanju, ne v pridobivanju in posedovanju. Verjetno tudi zato vlaga toliko časa, napora in energije v svojo glasbo, čeprav se mu kot uličnemu glasbeniku res ne bi bilo treba toliko truditi. Kdo drug na njegovem mestu bi za silo natreniral ducat popularnih popevčic od Dylana, Beatlov in še od koga, nastavil klobuk in kovančki bi deževali! Josip pa hoče več. Da lahko z veseljem in čisto vestjo kaj vzame od drugih, jim mora več dati kot pa od njih dobi. Za svoj prvi ulični nastop se je pripravljal tako kot da bi ga čakal samostojni koncert pred razprodano dvorano v Stožicah ali Cankarjevem domu!

Kadar ne prepeva in ne vadi kitare,  se druži s pticami. Na dvorišču jim nastavlja hrano in
se pogovarja z njimi. Sinica kot sinica, vrabec kot vrabec, a Josip pozna in se ukvarja z vsakim
ptičem posebej, vse ima na številu, tako kot učitelj otroke v svojem razredu!

Ljubezen do ptic ga spremlja že od otroštva. V drugem ali tretjem razredu osnovne šole je imel golobčka. Ko je šel zjutraj v šolo je golobček letel z njim, popoldne pa ga je spet čakal pred šolo
in ga spremljal do doma. Nekega jutra pa golobčka ni bilo in Josip je vprašal mamo, če ga je kaj videla. Osorno mu je odvrnila, da je prekleti ptič itak samo sral po veži in hiši in da mu je zavila vrat.  Po tistem Josip mame ni mogel več imeti rad in sta se spet zbližala in pogovorila
šele nekaj deset let kasneje – na njeni smrtni postelji.

To je Josip. Kaj naj še rečem? Vesel sem, da imam prijatelja kot je on.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Josip”

  1. roman-mohamed komentira:

    DRAGI JOSIPOV PRIJATELJ EDO TORKAR
    VESEL SEM ,DA TE POZNAM, DA SEM ŽE NEKAJKRAT S TEBOJ KAVO SPIL….
    “KAJ NAJ SE REČEM”?
    PREČUDOVITE ZGODBE ZAPISUJES…..SMESNE IN TUDI GANLJIVE IN POLNE VESELJA IN UPANJA……..
    LEPO , LEPO …RESNIČNO LEPO…..
    KAR TAKO NAPREJ NAS SE RAZVESELJUJ
    TO BO CUDOVITA KNJIGA ,KI SE SEDAJ PISE KOT BLOG , VERJAMEM PA DA BO KMALU UGLEDALA LUC KOT KNJIGA , SAJ BO POTEM RAZVESELJEVALA LJUDI PO CELEM BELEM SVETU …
    LJUDJE SMO LACNI TAKSNIH ZGODB IN ZEJNI TAKSNIH MODROSTI…
    JUHUHU …..
    LEP POZDRAV IN UPAM ,DA SE KDAJ KAVO SPIJEVA ….
    ROMAN -MOHAMED

  2. Edo komentira:

    Hvala za pohvalo bloga. O knjigi pa še ne razmišljam, saj sem zaposlen s sprotnimi zadevami. Od tvojih prijateljev slišim, da jeseni organiziraš ekspedicijo v Maroko. To bi me pa res zanimalo, vesel bom, če me boš povabil zraven.

  3. jaka komentira:

    Se pridružujem besedam romana-mohameda.

    Dodajam samo, da vsak dan obiščem vaš blog in nestrpno čakam na novo zgodbo. Ko zagledam (še) neznan naslov, dobim nasmešek na obrazu, pustim vse, kar sem do sedaj počel in v miru preberem napisano. Tako barvitega in slikovitega pisanja marsikdo ni sposoben in to me pri vas najbolj navdušuje. Lepo, resnično lepo. Kar tako naprej!

    S spoštovanjem,
    Jaka.

  4. Edo komentira:

    Se trudim, hvala!

  5. Josip komentira:

    Edo, stari mačkon, res znaš pisati. Preprosto, pa slikovito in iskrivo – seveda, saj točno tak človek si ti.

    Ha ha, tisto o mojem tridnevnem zaslužku z igranjem na tromostovju bi pa lahko tudi preskočil, saj mi lahko še kakšen davčnik pošlje položnico za DDV.

    S ptičjimi prijateljčki je trenutno tako, da zborček vrabčjih mam ne prihaja več tako redno na kruh in orehe. Zarod so že spravile na noge – pardon, na krila, zato zdaj ni več takega mrzličnega stikanja za hrano. Tako so zdaj prišle bolj do izraza sinice, trije parčki kosov so pa že več mesečne stalne stranke. Včasih se oglasi tudi kakšen golob, a le »u prolazu«. Ja, ptice… dlje ko jih opazujem, raje jih imam.

    Iskrena hvala prijatelj za tole pripoved in za besedo »prijatelj« v njej.

    V moji bralski sebičnosti ti želim še naprej veliko navdiha pri pisanju!

    Josip

  6. Edo komentira:

    Hotel sem ti narediti samo malo reklame – upam da bo kaj zaleglo in bo v klobuku kakšen evro več na tvojih uličnih nastopih

  7. Dajana komentira:

    Krasno napisano. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !