Možakar na mostu

Naše malo mesto se razteza na robu planote, ki se proti jugu strmo spušča v široko
porečje Save. Ločnica med mestom in niže ležečimi travniki in polji ob Savi
je železniška proga. Blizu moje hiše se čez progo pne star zarjavel železni most.
Čez ta most hodim v teh toplih predpoletnih dneh na jutranje in večerne sprehode
v naravo. Na samotnih travnikih in prodih˙berem, razmišljam, sanjarim,
se na glas pogovarjam sam s sabo, včasih tudi zadremam pod kakšnim drevesom ali pa mečem
kamenje v vodo. Peščine in travniki ob reki so moj drugi dom, tam se počutim bolje
kot zgoraj v mestu med ljudmi in med štirimi stenami hiše.

Na mostu sem pred leti srečeval starejšega možakarja, v petek in svetek oblečenega
v iste modre delavske hlače in z nizko na oči poveznjeno modro delavsko čepico na glavi.
Zmeraj na istem mestu sredi mostu se je ustavil, se s komolci naslonil na ograjo
in s tega visokega razgledišča včasih tudi po celo uro nepremično zrl navzdol v dolino - 
ne da bi se zmenil za mimoidoče ljudi in avtomobile, niti za vlake, ki so z oglušujočim ropotom
vozili pod mostom.

Tega možakarja sem sicer videval tudi v mestu; – ure in ure dolgo je hodil, ne da bi se ustavil,
nikoli ga nisem videl, da bi se s kom pozdravil in spregovoril besedo. Ustavljal se je samo na mostu. Kot da je njegovo življenje en sam dolg samotni in brezciljni sprehod od nikjer nikamor, se je zdelo,  in je ta most edino postajališče in počivališče na njegovi življenjski poti.

Že zelo dolgo ga nisem videl in sploh se ne bi spomnil nanj, če se ne bi danes med vračanjem
s sprehoda tudi sam ustavil na mostu, se s komolci naslonil na ograjo, si nizko na čelo poveznil
modro delavsko čepico, ker me je slepilo zahajajoče sonce in se spriprtimi očmi zazrl navzdol
proti Savi in travnikom okoli nje, kjer so se pasle krave.

V vsakem, še tako majhnem mestu naletimo na kakšnega takega možakarja, ki hodi sam zase naokoli,  ne da bi se menil za ljudi okoli sebe, se ustavlja na razglediščih in išče svojo senco v ugašajoči svetlobi večernega sonca. Ko odide eden, pride drugi.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Možakar na mostu”

  1. nevenka komentira:

    Včasih v drugih ljudeh nezavedno zaznamo določeno podobnost in potem ni daleč do tega, da stopimo na isto pot.

    Morda pa je že življenje samo tako, da se mu zdi, da morajo biti določene vloge vedno zasedene s pravimi igralci. In nadomesti. Če ne ti, pa morda nekdo drug… Tako zelo unikatni se zdimo sami sebi, a pogostokrat doživljamo, kar so doživeli že ljudje pred nami. Predstavljaj si, da te vsaka odločitev prestavi v neko življenje, ki je že bilo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !