Gozd

Šele pred kratkim sem zvedel, da sem že dolgih trideset let solastnik 8,5 hektarov velikega gozda v očetovem rojstnem kraju na Tolminskem. Jaz, moje tri sestre in naša sestrična po očetovi strani imamo v njem petinske deleže. Ampak je to doslej vedela samo sestrična, (ki je skupaj s svojim možem ves ta čas tudi živela na očetovi domačiji in gospodarila z gozdom) – mi  štirje pa ne!

To nedeljo mi res ni bilo treba razmišljat, kam na izlet.  Čez Soriško planino in Petrovo brdo, pa še par kilometrov po Baški grapi navzdol, potem sem pa pustil avto ob cesti in se po kozji stezi ob studenčku povzpel v gozd – v svoj gozd!

Že po nekaj korakih je pred mano zašumela trava, v katero se je s steze v počasnih vijugah odplazil velik črn gož. Pomislil sem, da je bila ta veličastna, poldrugi meter dolga kača tukaj samo zaradi mene, da me je tukaj že dolgo čakala, da me je prepoznala in priznala kot novega lastnika in gospodarja gozda,  (kot da mi je z nemim nihajem glave izrekla  poklon in dobrodošlico, se mi je zdelo) – in se mi potem dostojanstveno umaknila s poti!

Kljub pravljično lepemu uvodnemu prizoru s kačo pa sem moral priznati, da ima sestrična   prav, ko je o  gozdu govorila vse najslabše.  (Četudi je bilo njeno mnenje pristransko – pač v upanju da se bomo odrekli svojim lastniškim deležem in jih prepustili njej!).  Res je v strmini in  težko dostopen (še za ljudi, kaj šele za traktorje in avtomobile), res ni v njem nobene jase ali poseke in sploh nobene razgledne točke, na kateri bi postavil  kolibo ali vsaj  klopco in streho nad njo,  res bi bilo v njem težko ali celo nemogoče sekati drevesa in spravljati les do ceste!

Pa kaj potem! Gozda  nimam in ne rabim za to, da bi imel od njega kakšno korist! Dovolj zadovoljstva imam že tem, da splezam na SVOJE drevo, se gugam na SVOJEM srobotu, si urežem palico iz SVOJEGA leskovega grma, zadremam na SVOJEM mahu, se userjem med SVOJO praprot, si rit obrišem s SVOJIM lapuhom in jo operem v SVOJEM potočku!

Zjutraj se mi je namreč tako mudilo na pot, da nisem utegnil na stranišče in sem opravil veliko potrebo šele čez nekaj ur v gozdu.  Nič me ni bilo strah da me bo kdo videl, v svojem gozdu se pa res ne bom skrival, sem si rekel. Kot vsaka gozdna zver sem si vzel pravico zaznamovati svoj teritorij in opozoriti tekmece in sovražnike, naj ne hodijo blizu!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Gozd”

  1. nevenka komentira:

    Če mene vprašaš, je vedno spoštovanja vredna odločitev, če človek sračka na svojem in ne na tujem.

  2. nevenka komentira:

    Je pa vseeno hecna tale tvoja sestrična. Če od hoste nič ni, zakaj je molčala. In kolikor vem, je vsako hosto potrebno negovati in vzdrževati, tudi če je težko, sicer se pojavijo gozdni inšpektorji…in kolikor vem, ti že veš kako odprte glave so, ko si kaj zapičijo vanjo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !