Vremščica

Rojstne hiše znanih Slovencev mi niso čisto nič bolj zanimive kot rojstne hiše popolnoma neznanih Slovencev. Tudi tistim, ki so se v njih rodili  očitno niso bile  zelo pri srcu, sicer jih ne bi zapustili in šli drugam, ampak bi v teh siromašnih vaških bajtah ostali do konca svojih dni!

Nikoli ne bi prestopil praga rojstne hiše pisatelja in psihiatra Bogomira Magajne v Vremah, če me ne bi  povabil pisateljev nečak in oskrbnik hiše, ki je imel zame pripravljenih nekaj zabojev podvojenih in odvečnih knjig iz Magajnove knjižnice.

Potem ko sem knjige naložil v avto in sem  knjižni prah poplaknil po grlu s kozarčkom brinjevca, sem se  še malo pustil poučiti o pisateljevem življenju in delu.  Bogomir Magajna je umrl l.1963, star 59 let, ravno ko se je nameraval upokojiti, se vrniti v Vreme in se popolnoma posvetiti pisanju.

Tudi meni  samo še par mesecev manjka do 59 let,  a  še ne mislim umreti ,  in se tudi še ne upokojiti  in se posvetiti pisanju , ampak  razmišljam o nečem drugem. Namreč –  če sem že v Vremah, zakaj pa ne bi šel še na Vremščico?

In sem tudi šel – in to ne s popotno palico, ampak z dežnikom v roki, saj so vremenarji napovedovali popoldanske nevihte.  Prav so uganili, res so bile nevihte, ampak k sreči ne na Vremščici, tam je samo grozilo in grmelo, treskalo in padalo je pa na bližnjem Nanosu!

Napoved slabega vremena je najbrž odločilno pripomogla k temu, da sem bil včeraj , v sredo 1.junija 2011, edini obiskovalec Vremščice –  vsaj nikogar nisem srečal in tudi nihče  se ni  pred mano tega dne  vpisal v vpisno knjigo na vrhu.

… Nihče, nikogar – samo veter, oblaki, rože, drevesa, metulji, čmrlji, ptiči… In ovčji trop v daljavi , brez pastirja , izgubljen na širnih travnikih…

Ja, če bi bil Wordsworth, bi se že rimalo in bi bila že pesem!

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Vremščica”

  1. nevenka komentira:

    Kakšna nenavadna beseda je to: posvetiti (se), človek ne bi vedel ali izvira iz besede svet ali svetloba, svetost je najbrž nastala kasneje, čeprav je njen pomen religiozna fikcija, vendarle nosi pomen, ki kaže na neko izjemnost in izključnost.
    Hm, o življenjskih namerah se človek najbrž ne more odločiti v trenutku.
    Med drevesa in metulje se hitro vrinejo tudi drugačne misli. Se mi zdi, da tvoji zapisi zadnje čase vendarle vsebujejo precej zavedanja o minljivosti in definiranja zatečenega stanja. To je torej to in od tu naprej je treba nekam iti, morda na drugačen način, kot si prišel do sem.
    Saj ljudje nikoli ne nameravajo umreti, razen tistih, ki hočejo in tistih, ki morajo. So tudi ljudje, ki sploh nočejo…čeprav je za žive ljudi vedno bolj pomembno vprašanje, kako nameravajo živeti, tudi kratkoročen odgovor je dober, konec koncev si imel dežnik.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !