Arhiv za Junij, 2011

Silva

Torek, Junij 28th, 2011

“Danes sem pa dolgo spala,” mi je rekla Silva, ko sva se srečala na vaški poti. “Šele sonce me je
prebudilo!”
“Ti je posvetilo v oči?” sem jo vprašal.
“Ne, ampak v podplate, ki so mi gledali izpod kovtra. Še napol v spanju sem začutila toploto na nogah, mislila sem že, da je sosedov maček, ki se včasih ponoči skozi odprto okno pride gret k meni,  a ni bil maček, grelo me je sonce.”

Silva je zaspano zazehala in se zadovoljno pretegnila, jaz sem pa že imel svoj ljubezenski načrt.
Tako kot je Odisej ukanil Polifema, preoblečen v ovčjo kožo, tako se bom tudi jaz ponoči skozi odprto okno pritihotapil Silvi pod kovter, spremenjen v kakšno majhno, mehko,ljubko živalco – mucka, kužka, zajčka, papagajčka, hrčka, morskega prašička – pogrel ji bom podplate, ji zlezel v pižamo, ji  z vlažnim smrčkom poželjivo ovohal spodnje hlačke, jo ustrežljivo popraskal po hrbtu in povsod drugje, kjer se ne more doseči roko, ji zagostolel na uho pesemco uspavanko in potem sladko utrujen tudi sam zadremal med njenima toplima dojkama, s šapicami oprijemajoč se budnih bradavičk.

Ker če bi se pojavil v njeni dekliški spalnici tak kot v resnici sem, kosmat star dedec z brezsramno
štrlečim udom, bi se Silva lahko prestrašila in s kričanjem prebudila svoje tri starejše brate in
bežeč pred njimi od njene Žirovnice do moje Zabreznice bi vso noč pobiral razbite zobe
in polomljene kosti.

  • Share/Bookmark

Kepa

Ponedeljek, Junij 27th, 2011

Včeraj sem bil na Kepi. Nič posebnega, bo kdo rekel, komaj 2143 metrov, šele drugi najvišji hrib v
nevisokih Karavankah, pot je dobro označena in uhojena, primerna tudi za mlajše upokojence in starejše šolarje, z gozdne ceste pri izviru Belce do vrha ni več kot tri ure zmerne hoje v breg, tu in tam kakšen klin in zajlica, a nobene nevarne plezarije, z vrha pa lep razgled na Julijce na naši in
na koroška jezera na avstrijski strani. Tudi sicer je Kepa bolj priljubljena med  avstrijskimi kot med našimi planinci, tudi zato, ker na naši strani ni daleč naokoli nobene planinske koče.

Kepa pa je zame vseeno nekaj posebnega, če ne zaradi drugega pa zato, ker sem bil zdaj prvič na njej! Sem se sicer že veliko let spravljal gor, pa je zmeraj kaj prišlo vmes: ali se je pokvarilo vreme, ali se mi je pokvaril avto, ali pa sem še preden sem prestopil gozdno mejo zataval po brezpotjih nad Belco, da nisem več vedel ne kod ne kam in se mi je Kepa skrila za sedmimi gorami in sedmimi vodami.

Pred več kot 20 leti, malo pred razpadom Jugoslavije, ko sem z družino (z ženo, otrokom in psom)
 živel v Planini pod Golico, me je obiskal prijatelj Zdravko iz Banja Luke, pesnik, pisatelj
in velik ljubitelj slovenskih gora. Povabil sem ga na Kepo, on me je pa nagovarjal da bi šla raje
v dolino Triglavskih jezer. Na Triglavu je sicer že bil, a  s severne  strani, pravljična Sedmera jezera pa so mu tako razburkala pesniško domišljijo, da o neki Kepi niti slišati ni hotel. Trmasto sva vztrajala vsak pri svojem, nazadnje je on sam šel na Sedmera jezera -  jaz pa nisem šel na Kepo!

Zdaj pa končno! Nahrbtnik sem imel skoraj prazen, nobene hrane in samo pol litra vode,
že veliko pod vrhom me je zvila žeja in sonce mi je opeklo plešasto glavo, saj tudi kape nisem vzel
s sabo, ker če grem pri skoraj 59 letih prvič na Kepo, se pa ja ne bom crkljal, sem se pridušal,
malo se pa moram kaznovati, ker sem se toliko časa obotavljal!

Sploh ne vem od kje mi to, ampak že vse življenje me spremlja zavest, da sem rojen pod srečno zvezdo,  in da se mi bo vsem težavam navkljub na koncu zmeraj vse izšlo!  Izsušen od žeje in opečen od sonca sem vendar srečno prilezel na vrh Kepe in potem zlezel nazaj dol  – in še gozdnih jagod sem se najedel in se z njimi tudi za silo odžejal, preden sem spet prišel do vode!

  • Share/Bookmark

V dvoje

Sobota, Junij 25th, 2011

Med hišo, v kateri živim in hišo, v kateri delam je 5o metrov tlakovanega mestnega trga.
Po tem tlaku sem včeraj pomalem ves dan ropotaje vlekel za sabo potovalni kovček na koleščkih.
Kdo, ki me ne pozna bi me lahko imel za turista, ki tava po neznanem tujem mestu in išče svoj hotel. Seveda pa v kovčku nisem imel oblek in osebnih potrebščin, ampak knjige, ki sem jih najprej nosil in  potem vozil s podstrešja  svoje hiše v prodajalno na drugem koncu trga. S to selitvijo knjig sem že dolgo odlašal in se je še zdaj ne bi lotil, če ne bi imel v prodajalni sodelavke Sonje, ki je pripeljane knjige  jemala iz kovčka in jih sproti razvrščala v police. Tako pa mi je ta
oblačni in deževni petek mimogrede minil v lagodnem delu, sprehajanju po trgu, kofetkanju in klepetu s Sonjo.

Moja bivša žena se mi je leta in leta pritoževala, kako da nisem sposoben za življenje v dvoje,
da nikogar ne poslušam in delam vse po svoji glavi. Najbrž je imela kar prav, živeti z mano
je bilo očitno res zelo naporno. Čeprav sem zaradi žene zelo kriziral in sem njen odhod težko prebolel, pa mi zdaj samsko življenje spet postaja všeč; očitno mi je res bolj pisano na kožo kot  pa življenje v dvoje.

Tudi delal nisem nikoli rad v skupini in niti v dvoje, zmeraj sem se šel neke svoje na pol legalne
privatne posle, ki so mi prinašali ravno toliko zaslužka, da mi pravzaprav nikoli v življenju ni bilo
treba iskati resne službe. S Sonjinim prihodom se je pa vse spremenilo. V dvoje sva postala resna firma, ki posluje sedem ur na dan in pet dni v tednu, ima svoje računovodstvo in izplačuje plače.
Za resnost poslovanja seveda skrbi Sonja – mene, starega cepca, je pač nemogoče zresniti, zato se bo moja vloga v firmi sčasoma omejila samo še na težka fizična dela, podpisovanje papirjev, menjavanje žarnic in vzdrževanje črnega fonda.

Sonja mi pravi, da rada dela v dvoje, jaz se pa tega šele učim. Še dobro, da je pridna, domiselna in
iznajdljiva in si zna sama poiskati delo, ker če bi čakala na moja navodila, v službi ne bi počela
drugega kot prinašala pladenjčke s kavo iz bifeja čez cesto, pa tortice iz slaščičarne,
pa češnje s tržnice, se pogovarjala z mano o knjigah in se smejala mojim zgodbicam.

  • Share/Bookmark

Josip

Petek, Junij 24th, 2011

Josip L., 52  let, poročen, brez otrok, po šolski izobrazbi gimnazijski maturant,
brez redne zaposlitve, sicer pa vrtičkar, ljubitelj ptic, glasbenik.

Z glasbo se pravzaprav ukvarja šele zadnji dve leti, od takrat ko mu je žena za okrogli
življenjski jubilej kupila kitaro. Njegov cilj je postati profesionalni ulični glasbenik.
Prej se je preživljal kot varnostnik, prodajalec knjig, izdelovalec kefirja,
vedeževalec in astrolog.

Zadnji konec tedna je bil pomembna preokretnica v njegovem življenju, saj je z igranjem in
prepevanjem na Tromostovju zaslužil svoj prvi denar – 130 evrov v treh dopoldnevih!

Majhen korak za človeštvo, a velik za človeka! Sploh  zato, ker je nastopal s svojo lastno avtorsko glasbo,  vse komade je namreč sam zložil – melodije in besedila!

Josip je moj prijatelj. Na svoje glasbene nastope se pripravlja v hiši, v kateri tudi sam občasno prebivam. V premorih med vajami greva včasih ven na vrt in se pogovarjava.
Zadnjič enkrat mi je pripovedoval o sanjah, ki jih je sanjal nekoč davno kot 13-letni deček. Sanjal je, da se s čolnom vozi po reki s sosedovo deklico, v katero je bil zaljubljen in da igrata karte.
Kadar je potegnil s kupa dobre karte, si je želel da bi jih dobila ona. Bil je vesel, kadar je izgubljal in žalosten,  ko je dobival, saj se je veselil njenih zmag in ne svojih.  Te sanje so ga naučile, da je sreča v razdajanju in žrtvovanju, ne v pridobivanju in posedovanju. Verjetno tudi zato vlaga toliko časa, napora in energije v svojo glasbo, čeprav se mu kot uličnemu glasbeniku res ne bi bilo treba toliko truditi. Kdo drug na njegovem mestu bi za silo natreniral ducat popularnih popevčic od Dylana, Beatlov in še od koga, nastavil klobuk in kovančki bi deževali! Josip pa hoče več. Da lahko z veseljem in čisto vestjo kaj vzame od drugih, jim mora več dati kot pa od njih dobi. Za svoj prvi ulični nastop se je pripravljal tako kot da bi ga čakal samostojni koncert pred razprodano dvorano v Stožicah ali Cankarjevem domu!

Kadar ne prepeva in ne vadi kitare,  se druži s pticami. Na dvorišču jim nastavlja hrano in
se pogovarja z njimi. Sinica kot sinica, vrabec kot vrabec, a Josip pozna in se ukvarja z vsakim
ptičem posebej, vse ima na številu, tako kot učitelj otroke v svojem razredu!

Ljubezen do ptic ga spremlja že od otroštva. V drugem ali tretjem razredu osnovne šole je imel golobčka. Ko je šel zjutraj v šolo je golobček letel z njim, popoldne pa ga je spet čakal pred šolo
in ga spremljal do doma. Nekega jutra pa golobčka ni bilo in Josip je vprašal mamo, če ga je kaj videla. Osorno mu je odvrnila, da je prekleti ptič itak samo sral po veži in hiši in da mu je zavila vrat.  Po tistem Josip mame ni mogel več imeti rad in sta se spet zbližala in pogovorila
šele nekaj deset let kasneje – na njeni smrtni postelji.

To je Josip. Kaj naj še rečem? Vesel sem, da imam prijatelja kot je on.

  • Share/Bookmark

Stari gobezdač

Četrtek, Junij 23rd, 2011

Milena bi si gotovo premislila priti do mene v Trnovo po knjigo, ki jo je naročila v moji štacuni,
če bi˙vedela, da zanjo sploh ne bom hotel denarja, ampak da me bo morala častiti s pijačo v
Trnovskem zvonu in potem tam še poldrugo uro poslušati trače iz mojega zasebnega življenja:
o moji bivši ženi, sinu, prijateljih, sosedih, sodelavcih… Milena  je bila preveč vljudna, da bi me
nekam poslala, vstala od mize in šla – ampak me je ves čas potrpežljivo poslušala, v tistih
redkih trenutkih ko sem jo pustil do besede, pa ji je celo uspelo povedati, koliko kazni so ji naložili
mestni redarji zadnjič ko je  parkirala izven označenega parkirišča in z enim kolesom na zelenici,
kako so jo včeraj popoldne pri sončenju doma na balkonu opikali barjanski komarji, in kako se bo,
če bo imela čas in denar, vpisala v tečaje klekljanja in orientalskega plesa…

Zdaj moram čimprej spet najti kakšno knjigo iz Mileninega spiska knjižnih želja -
če jo bo sploh še volja˙priti ponjo v Trnovo in potem iti z mano na pijačo v Trnovski zvon.
Rad bi popravil slab vtis od včeraj, ko sem samo govoril in nič poslušal. Ker če je treba znam
tudi molčati in poslušati. V družbi lepe mlade ženske se zna stari gobezdač
rokohitrsko preobleči v pozornega poslušalca. Žal sem to spretnost včeraj malo zanemaril.

  • Share/Bookmark

Možakar na mostu

Torek, Junij 21st, 2011

Naše malo mesto se razteza na robu planote, ki se proti jugu strmo spušča v široko
porečje Save. Ločnica med mestom in niže ležečimi travniki in polji ob Savi
je železniška proga. Blizu moje hiše se čez progo pne star zarjavel železni most.
Čez ta most hodim v teh toplih predpoletnih dneh na jutranje in večerne sprehode
v naravo. Na samotnih travnikih in prodih˙berem, razmišljam, sanjarim,
se na glas pogovarjam sam s sabo, včasih tudi zadremam pod kakšnim drevesom ali pa mečem
kamenje v vodo. Peščine in travniki ob reki so moj drugi dom, tam se počutim bolje
kot zgoraj v mestu med ljudmi in med štirimi stenami hiše.

Na mostu sem pred leti srečeval starejšega možakarja, v petek in svetek oblečenega
v iste modre delavske hlače in z nizko na oči poveznjeno modro delavsko čepico na glavi.
Zmeraj na istem mestu sredi mostu se je ustavil, se s komolci naslonil na ograjo
in s tega visokega razgledišča včasih tudi po celo uro nepremično zrl navzdol v dolino - 
ne da bi se zmenil za mimoidoče ljudi in avtomobile, niti za vlake, ki so z oglušujočim ropotom
vozili pod mostom.

Tega možakarja sem sicer videval tudi v mestu; – ure in ure dolgo je hodil, ne da bi se ustavil,
nikoli ga nisem videl, da bi se s kom pozdravil in spregovoril besedo. Ustavljal se je samo na mostu. Kot da je njegovo življenje en sam dolg samotni in brezciljni sprehod od nikjer nikamor, se je zdelo,  in je ta most edino postajališče in počivališče na njegovi življenjski poti.

Že zelo dolgo ga nisem videl in sploh se ne bi spomnil nanj, če se ne bi danes med vračanjem
s sprehoda tudi sam ustavil na mostu, se s komolci naslonil na ograjo, si nizko na čelo poveznil
modro delavsko čepico, ker me je slepilo zahajajoče sonce in se spriprtimi očmi zazrl navzdol
proti Savi in travnikom okoli nje, kjer so se pasle krave.

V vsakem, še tako majhnem mestu naletimo na kakšnega takega možakarja, ki hodi sam zase naokoli,  ne da bi se menil za ljudi okoli sebe, se ustavlja na razglediščih in išče svojo senco v ugašajoči svetlobi večernega sonca. Ko odide eden, pride drugi.

  • Share/Bookmark

Dobra baba

Nedelja, Junij 19th, 2011

Če moški v zrelih letih reče mladi ženski, da je dobra baba, a je zato pokvarjen star dedec?

O tem kočljivem moralno-etičnem vprašanju že drugi dan pomalem razpravljava in polemizirava
z mojim sinom.

Ko se je v petek popoldne pripeljal iz Ljubljane domov, je kot ponavadi najprej preveril,
ali je v hladilniku kaj užitnega, potem pa z biciklom oddirjal na igrišče brcat
žogo. Nogometni prijatelji se tokrat niso pokazali v lepi luči, tako so ga obrcali,
da se je z zvitim gležnjem komaj privlekel domov in ker mu oteklina do večera ni uplahnila,
sem ga moral z avtom peljati v dežurno ambulanto, kjer so ga obvezali.

Nazaj grede sva se ustavila v mestu na pivu. Med iskanjem prostega parkirnega mesta sva na
parkirišču z lučmi osvetlila tri dekleta, ki so se ravno spravljala v avto, da bi se odpeljale.
Eno od njih sva poznala – bila je moja sodelavka. Ustavili smo se in  spregovorili nekaj besed,
potem pa šli vsak po svoje: dekleta nekam z avtom, midva s sinom pa peš čez cesto na pijačo.

“Dobra, tale moja nova sodelavka, a ne?” sem rekel sinu, medtem ko sva pri mizi čakala na natakarja

“Kako to misliš – dobra?” me je izpod čela pogledal sin.

Sem že hotel reči: “Dobra baba!”, pa sem iz previdnosti raje rekel: “No – fejst punca!”

Vse, kar sva se pogovarjala s sinom, sem naslednji dan v službi prenesel tudi sodelavki,
zraven pa še to, kar sem sinu zamolčal: namreč, da sem mu rekel o njej: “Fejst punca!”
- mislil sem pa: “Dobra baba!”

“A tudi to si ji rekel – dobra baba?!” se je zgrozil sin, ko sem se vrnil iz službe
in sva nadaljevala z obravnavo pereče problematike.”Ti si pa res en pokvarjen star dedec!”

“Ona je merodajna za to, da mi to reče, ne pa ti!” sem vzrojil.”A ti misliš, da je po župci priplavala
 in bi šla k meni v službo, če bi me imela na sumu, da sem potuhnjen in slinast star pohotnež, ki jo bo zalezoval in šapal po temnih kotih?!”

Nadaljeval sem pa v umirjenem pokroviteljskem tonu zrelega, od življenjskih viharjev in razočaranj trdo preizkušanega moškega, ki prenaša na svojega potomca pradavno modrost ravnanja z ženskami:

“Poslušaj me, sin moj – nobena ženska ne zameri moškemu, če jo pohvali, da je dobra baba, in tudi moja mlada sodelavka mi ni. Prav nasprotno -  zdi se mi, da je bila celo polaskana! Sicer ni nič rekla in komentirala, samo prisrčno se je zasmejala in potem je bila še ves čas zelo prijazna z menoj.”

In sem zaključil: “Navsezadnje pa, če sva že pri tem, tudi tvoja mama je bila in je še zmeraj – dobra baba! Moja napaka je bila, da ji tega nisem večkrat povedal, njena pa, da mi za to ni dala več priložnosti! Če bi ji v vseh teh letih, ko sva bila skupaj, vsaj dvakrat na teden rekel, da je dobra baba, bi nama še danes ona kuhala kosilo, ne pa da morava jesti razkuhane makarone s pogreto omako iz konzerve!”

  • Share/Bookmark

Večerja

Nedelja, Junij 12th, 2011

Na hitro odmrznjena in pogreta jota, košarica napol posušenega včerajšnjega kruha, mlačno pivo. – Ampak če večerjaš s prijatelji v planinski koči je vsaka jed dobra in vsaka pijača odžeja!

  • Share/Bookmark

Kosilo

Nedelja, Junij 12th, 2011

Natolkel sem si orehov, potem sem pa splezal še na drevo in se najedel češenj. Danes sem imel res dobro kosilo.

  • Share/Bookmark

Gozd

Četrtek, Junij 9th, 2011

Šele pred kratkim sem zvedel, da sem že dolgih trideset let solastnik 8,5 hektarov velikega gozda v očetovem rojstnem kraju na Tolminskem. Jaz, moje tri sestre in naša sestrična po očetovi strani imamo v njem petinske deleže. Ampak je to doslej vedela samo sestrična, (ki je skupaj s svojim možem ves ta čas tudi živela na očetovi domačiji in gospodarila z gozdom) – mi  štirje pa ne!

To nedeljo mi res ni bilo treba razmišljat, kam na izlet.  Čez Soriško planino in Petrovo brdo, pa še par kilometrov po Baški grapi navzdol, potem sem pa pustil avto ob cesti in se po kozji stezi ob studenčku povzpel v gozd – v svoj gozd!

Že po nekaj korakih je pred mano zašumela trava, v katero se je s steze v počasnih vijugah odplazil velik črn gož. Pomislil sem, da je bila ta veličastna, poldrugi meter dolga kača tukaj samo zaradi mene, da me je tukaj že dolgo čakala, da me je prepoznala in priznala kot novega lastnika in gospodarja gozda,  (kot da mi je z nemim nihajem glave izrekla  poklon in dobrodošlico, se mi je zdelo) – in se mi potem dostojanstveno umaknila s poti!

Kljub pravljično lepemu uvodnemu prizoru s kačo pa sem moral priznati, da ima sestrična   prav, ko je o  gozdu govorila vse najslabše.  (Četudi je bilo njeno mnenje pristransko – pač v upanju da se bomo odrekli svojim lastniškim deležem in jih prepustili njej!).  Res je v strmini in  težko dostopen (še za ljudi, kaj šele za traktorje in avtomobile), res ni v njem nobene jase ali poseke in sploh nobene razgledne točke, na kateri bi postavil  kolibo ali vsaj  klopco in streho nad njo,  res bi bilo v njem težko ali celo nemogoče sekati drevesa in spravljati les do ceste!

Pa kaj potem! Gozda  nimam in ne rabim za to, da bi imel od njega kakšno korist! Dovolj zadovoljstva imam že tem, da splezam na SVOJE drevo, se gugam na SVOJEM srobotu, si urežem palico iz SVOJEGA leskovega grma, zadremam na SVOJEM mahu, se userjem med SVOJO praprot, si rit obrišem s SVOJIM lapuhom in jo operem v SVOJEM potočku!

Zjutraj se mi je namreč tako mudilo na pot, da nisem utegnil na stranišče in sem opravil veliko potrebo šele čez nekaj ur v gozdu.  Nič me ni bilo strah da me bo kdo videl, v svojem gozdu se pa res ne bom skrival, sem si rekel. Kot vsaka gozdna zver sem si vzel pravico zaznamovati svoj teritorij in opozoriti tekmece in sovražnike, naj ne hodijo blizu!

  • Share/Bookmark

Elektrika

Sobota, Junij 4th, 2011

Lazil  sem nekje po notranjskih hribih, ko me je iz  delavnice na drugem koncu Slovenije poklicala  moja nova sodelavka Sonja: »Že spet je tu blizu udarila strela in že spet sva brez elektrike!«

O ti boga! Sedem let mi ni pregorela varovalka v delavnici,  takoj pa ko sem zaposlil Sonjo, mi je  v enem samem tednu pregorela dvakrat! Nisem ji dovolil da jo sama zamenja, naročil sem ji, naj ta opravek prepusti možakarju iz sosedne delavnice, gvišno je le gvišno, če bo šlo  kaj narobe, je bolje da njega ubije elektrika in ne njo!

Že ko se je zgodilo prvič,  sem ji rekel: »Neke čudne coprnije se dogajajo v tem prostoru, odkar si ti tukaj se vse bliska in žge in cvre in smodi,  na sumu te imam, da si priletela  na metli naravnost s Kleka!«

Sonja ni nič rekla, samo zavila je z očmi, tlesknila z jezikom in se sladko nasmejala.

 Včeraj, dan po drugem izpadu elektrike,  sem pa naprej pametoval: »… Tukaj se očitno dogaja spopad nebeških in peklenskih sil, nevihte so vsak dan bliže in vsak dan hujše , še dobro da imava varovalke – če bo treščilo v hišo, bo varovalk še najmanj škoda… «

Sonja se je spet zasmejala. V teh nekaj tednih, odkar sva sodelavca, je očitno ugotovila, da se pred mojimi marnjami še najbolje zavaruje tako, da nič ne reče in se samo smeji. Preden sem šel, mi je pa vseeno naročila, naj nabavim  komplet novih varovalk in tudi žepno svetilko,  da bo v temi  na hodniku lahko našla in odprla električno omarico, kadar bo zmanjkalo toka…Sploh ji pa varovalke niso noben problem, naslednjič jih bo sama zamenjala, ne rabi nikogar, da bi to naredil namesto nje!

  • Share/Bookmark

Vremščica

Četrtek, Junij 2nd, 2011

Rojstne hiše znanih Slovencev mi niso čisto nič bolj zanimive kot rojstne hiše popolnoma neznanih Slovencev. Tudi tistim, ki so se v njih rodili  očitno niso bile  zelo pri srcu, sicer jih ne bi zapustili in šli drugam, ampak bi v teh siromašnih vaških bajtah ostali do konca svojih dni!

Nikoli ne bi prestopil praga rojstne hiše pisatelja in psihiatra Bogomira Magajne v Vremah, če me ne bi  povabil pisateljev nečak in oskrbnik hiše, ki je imel zame pripravljenih nekaj zabojev podvojenih in odvečnih knjig iz Magajnove knjižnice.

Potem ko sem knjige naložil v avto in sem  knjižni prah poplaknil po grlu s kozarčkom brinjevca, sem se  še malo pustil poučiti o pisateljevem življenju in delu.  Bogomir Magajna je umrl l.1963, star 59 let, ravno ko se je nameraval upokojiti, se vrniti v Vreme in se popolnoma posvetiti pisanju.

Tudi meni  samo še par mesecev manjka do 59 let,  a  še ne mislim umreti ,  in se tudi še ne upokojiti  in se posvetiti pisanju , ampak  razmišljam o nečem drugem. Namreč –  če sem že v Vremah, zakaj pa ne bi šel še na Vremščico?

In sem tudi šel – in to ne s popotno palico, ampak z dežnikom v roki, saj so vremenarji napovedovali popoldanske nevihte.  Prav so uganili, res so bile nevihte, ampak k sreči ne na Vremščici, tam je samo grozilo in grmelo, treskalo in padalo je pa na bližnjem Nanosu!

Napoved slabega vremena je najbrž odločilno pripomogla k temu, da sem bil včeraj , v sredo 1.junija 2011, edini obiskovalec Vremščice –  vsaj nikogar nisem srečal in tudi nihče  se ni  pred mano tega dne  vpisal v vpisno knjigo na vrhu.

… Nihče, nikogar – samo veter, oblaki, rože, drevesa, metulji, čmrlji, ptiči… In ovčji trop v daljavi , brez pastirja , izgubljen na širnih travnikih…

Ja, če bi bil Wordsworth, bi se že rimalo in bi bila že pesem!

  • Share/Bookmark