Gospa Marija

Moj oče je bil  molčeč, rahlo čudaški in rahlo odljuden možakar. Nič čudnega -  saj je bil doma iz Baške grape!  Nisva se veliko pogovarjala, a sva se kljub temu štekala, razumela sva se tudi brez besed. 

 Jabolko ne pade daleč od drevesa, celo v Baški grapi ne, kjer so strmi bregi in se morajo gospodinje privezat k štedilniku, da lahko skuhajo kosilo. Tudi sam sem na pol  Baškograpar in vzorec svojega odnosa z očetom  nezavedno in nehote  prenašam tudi na svojega sina. Ne pogovarjava se veliko, a mislim da se kljub temu štekava.

(Pri ženi mi to ni uspelo!  20 let  je prežala name kot mačka pred mišjo luknjo,  da bom prilezel ven in ji kaj povedal,  jaz pa sem se ji 20 let izmikal,  robantil ali trmasto molčal. Dokler se ni naveličala in odšla – ampak to je že druga zgodba!)

Če pa misliva, da je res treba,  pa s sinom vseeno rečeva kakšno moško! Na primer danes pri kosilu. Očital mi je, da sem  lakaj. Da se obnašam kot lakaj. Da sem vsakomur na uslugo, da hočem vsakomur ustreči in si ne upam reči ne.

So očitki, nad katerimi se zamislim in jih upoštevam. So očitki, do katerih sem ravnodušen in mi grejo skozi eno uho noter skozi drugega ven. So pa tudi očitki, ki jih jemljem kot kompliment in se zanje od srca zahvalim.  Sinov očitek o lakajstvu pa je bil take vrste, zaradi katerih se kdaj  tudi razburim in udarim po mizi!

Ampak tokrat se nisem!  Sem ga pa vprašal, če kot bodoči slavist in jezikoslovec sploh ve, kaj beseda lakaj natančno pomeni in ker imam občutek da ne ve, naj najprej pogleda v slovar in šele potem obklada z njo svoje bližnjike. Ker biti lakaj, obnašati se kot lakaj,  pomeni biti uslužen, servilen in priliznjen do nadrejenih, do višjih od sebe –  bodisi zato, ker se jih bojiš,  bodisi  ker si obetaš od njih kakšno korist!

Če pa mi hoče naprtiti lakajstvo samo zato, ker sem šel na Brnik po gospo Marijo in njene kufre, ki jih je pritovorila iz Nemčije in sem jo potem odpeljal v Planino pod Golico, kjer si je rezervirala apartma, je pa usekal mimo! Gospa Marija iz Stuttgarta je namreč naša dolgoletna družinska prijateljica – no, bila je, dokler se ni najprej spričkala z mojo ženo (nič čudnega, obe imata… mhm khm… rahlo težaven karakter); lani ob svojem zadnjem obisku v Sloveniji pa še z mojim sinom.  (- Ker je računala na to, da ji bo za nekaj dni prepustil svojo sobo v naši hiši, sin pa jo je ravno takrat rabil zase, ker se je njegova punca, ki sicer živi na Notranjskem, sprla s starši in jo je zato povabil k sebi na Gorenjsko. Gospa Marija si je zato morala poiskati prenočišče v hotelu, kar ji seveda ni bilo prav, saj je… mhm, khm… šparovna ženska!)

Ne vem, lahko da imata žena in sin celo upravičene razloge, da sta prekinila stike z gospo Marijo, ampak to ni moj problem, to je njun, oz. njihov problem.  Ju celo razumem, gospa je res … mhm,khm… malo preveč prepirljiva in zamerljiva!  Se je tudi z mano že hotela pričkat, sva se tudi že res spričkala,  vpila in tulila sva  en na drugega, zaradi politike, zgodovine, Nemcev, Rusov, Poljakov, Judov… Ni, da bi se človek zmeraj strinjal z njo!  Čeprav je po rodu Slovenka, se ima za Nemko in si je ponemčila lepo slovensko ime, Nemčija je zanjo najboljša država in Nemci najboljši ljudje na svetu, na sumu jo imam, da na tihem celo simpatizira z nacizmom in  Hitlerjem… Ampak tudi če se ne strinjam z njenimi političnimi nazori, to ni razlog, da ne bi šel ponjo na Brnik in jo peljal v Planino pod Golico! Gospa ima konec koncev 75 let, tudi pri zdravju ni več, vse sorte bolezni se jo lotevajo, in ji ni  enostavno se z vsemi temi kufri cijaziti po avtobusih  ali vleči za rokav taksiste na letališču.

No, sin je nazadnje priznal napako in se mi je opravičil. Da  v prihodnje besede lakaj  ne bo več uporabljal v zvezi z mano,  je obljubil. Kljub temu pa še zmeraj misli, da sem pretirano ustrežljiv in uslužen človek in da bi se moral naučiti kdaj reči tudi ne.

»Ampak pozabljaš, da sem tak tudi do tebe!« sem mu vpadel v besedo. »Kdaj sem ti nazadnje rekel ne, če si me prosil, naj ti posodim avto ali denar ali karkoli že?!«

»Ampak foter, jaz sem tvoj sin in ti moraš biti moj lakaj!« je rekel sin.

Še dobro, da se je zraven zarežal, ker bi mu drugače res primazal eno okoli ušes!

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Gospa Marija”

  1. nevenka komentira:

    Kakorkoli že, če človek noče biti sam, mora vendarle upoštevati še koga. Vsaj malo. Vsaka stvar ima svojo ceno.

    In tvoj sin ima po svoje prav, čeprav ne gre za lakajstvo, amapk skrb za otroka, ker je tvoj otrok. S tem pravzaprav vsi otroci po malem računajo.
    Vendar je treba kdaj reči tudi ne.
    Zato, da vedo, da obstajajo tudi meje.
    Če bi jaz imela otroke, bi me najbrž zelo hitro obrnili. Zato, ker je bil NE najpogostejši odgovor v mojem otroštvu, takoj za: ker sem jaz tako rekel.
    To, da se ima otrok kadar je v stiski kam obrniti, je veliko vredno. Vsaj mislim si tako, vem pa ne.

  2. stric Marč komentira:

    Posebneži niso tako redki. Opis bi veljal tudi zame, vendar sem jaz na pritisk žene prilezel izpod oklepa, da je imela svoje veselje z preoblikovanjem moža po svoji meri. Vsaj delal sem se tako. Seveda pa prijaznost in pripravljenost pomagati ni lakajstvo. Vsaj ne v pomenu, ki ga razumemo Slovenci.

  3. nevenka komentira:

    Kar se pa zgovornosti tiče, he, he…jaz še največ povem tule, v resnici pa cele tedne nič, razen v službi, kar se pač mora, a to ni to. Edino soseda me pretenta v klepet odkar greva občasno skupaj na kakšn krtino, kot ti praviš…Pa ne da nimam kaj povedati, družim se ne prav veliko…A poskušam to malo popraviti, pravzaprav zaradi drugih ljudi…meni so že majhni govorili, da ne vedo po kom sem tako samotarska. Najraje sem se igrala na obrežju Grubarjevega prekopa, stara sem bila štiri leta in sem zelo rada ušla ravno tja, med žabe in kačje pastirje in sem bila potem seveda tepena, ker bi lahko v vodo padla itd… Vmes sem imela plesno disco fazo, eno zelo ljubezensko umetniško in sedaj pa sem nekako spet na začetku…skoraj pri prapoku…Če je komu čudno, me pravzaprav niti ne zanima.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !