Pajčevine

Pa poglejmo, kaj počne moja nova sodelavka na svoj prvi delovni dan?  - Z omelom v roki hodi po delavnici in ometa pajčevine s stropa! Ubogi pajki so otrpnili od groze, ne morejo doumeti, kaj se jim dogaja. Leta in leta so mirno pletli svoje mreže, ne da bi jih kdo motil, potem pa pride ena Sonja in jim vse uniči in pokvari! Ampak nisem jaz kriv, kriva je ona, sama si je to zmislila!

Pravzaprav še pred poldrugim mesecem sploh nisem razmišljal o tem, da rabim sodelavko, potem pa se je v moji delavnici na lepem pojavila tale Sonja in sem ji rekel: »Saj vidite kako je vse zanemarjeno in razmetano, ne ljubi se mi več delat , a bi vi delali tukaj namesto mene?«

Široko me je pogledala, ni verjela, da prav sliši, moral sem ponoviti, kar sem rekel, potem pa je po nekaj  dneh razmisleka spet prišla in rekla: »Bi!«

Minil je še en mesec, da je odslužila vse šihte v svoji prejšnji službi in izkoristila dopust – in zdaj dela pri meni. Preprosto! Najboljše jedi so skuhane po najbolj preprostih receptih!

Poskušal bom biti čimbolj nevsiljiv in neopazen in jo čimmanj motiti pri delu. Kar mi sploh ne bo težko –  ker ne samo, da se meni ne ljubi več delat, ampak se mi ne ljubi več niti razmišljat o delu!

Zato imam pa Sonjo, ki ne samo da takoj vidi pajčevine na stropu (ki jih sam nikoli ne vidim), ampak jih tudi takoj počisti – kljub temu da ve, da ji sam tega dela ne bi nikoli naložil.  Ali prav zato!

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Pajčevine”

  1. Mojca komentira:

    pismo kar novo sodelavko si zaposlil tole bi pa laufa prodaja starih knjig, resno razmišljam da bi za popoldansko dejavnost počela isto….

  2. Edo komentira:

    Vse laufa, kar znaš in obvladaš – tudi če pobiraš konjske fige s ceste.

  3. nevenka komentira:

    Škoda, da sama nisem tako praktična. Pri meni ni, da se mi ne ljubi. Nažrta sem in nasičena in čisto premalokrat zadovoljna. Ves čas se počutim, kot da mi nekdo z macolo nabija v glavi. In ukvarjati se moram z maso ljudi, ki so popolnoma drugačni od mene.

    Ni tako veliko stvari, ki bi jih po svojih kriterijih znala in obvladala. Se pa čudim, da veliko ljudi počne točno to, česar ne obvladajo. In v tem se ne znajdem preveč dobro, ko razmišljam, kaj bi bilo zame bolje.

    Velikokrat se rešim v brezplodno sanjarjenje o kakšnem zapuščenem otoku s svetilnikom, kamor bi pobegnila. Potem me pač ponovno lopne kruti kapitalizem.
    Ugotovila sem, da me pravzaprav ne veseli več nič takega od česar bi se dalo živeti. To je precej grozna ugotovitev. Zapečeni status quo.

    Do upokojitve je še daleč. Potem pa ne vem, če me bo še veselilo to, kar me danes še.
    Najbrž rabim kakšno lekcijo iz optimizma. Ali pa brco v rit.

  4. Edo komentira:

    Življenje iz rok v usta in iz dneva v dan je običajno vsakdanje življenje za večino živih bitij na planetu Zemlja. Že 30 let sem privatnik, ne hodim v službo in kot tak sem v bližnjem sorodstvu z vranami, jazbeci, kuščarji in tjulnji. Veselim se vsakega novega dne – in nekako preživim.

    Slovenci so pa ziheraši – Slovenke pa sploh!
    (Moja mlada sodelavka je seveda izjema – sicer ne bi prišla delat k meni!)

  5. nevenka komentira:

    Strinjam se s teboj. Sama vem, da je kljub temu, da je to od nekdaj zelo proti moji naravi, na meni pustila velik pečat patriarhalna vzgoja, ki me je običajno prikrajšala za osnovno pravico do izbire. O načinih nima smisla razpravljati, vsekakor je posledica na dlani. Končala sem v poklicu, ki je daleč od moje duše, ker za študij česa drugega nisem dobila podpore. Čeprav se večinoma preživljam sama od petnajseta leta, nikoli nisem imela štipendije niti žepnine ali kaj takega. Nisem se upala ostati brez stanovanja. V tem paketu sem dobila tudi vse kar ni bilo treba. Seveda se mi je negotovost maščevala, pa še kako.
    Zato mi je pa sedaj, ko sem svoje želje povzdignila nad potrebe marsikaj tako zelo neznosno.
    Osebna rast ni vedno plus, če človek še vedno ne more potegniti radikalne poteze. Zato mi je na nek način razumljivo, da toliko ljudi živi pravzaprav strašno dogmatično in ščitijo svoja prepričanja o zadovoljstvu. Tudi s čisto lažjo, če je treba.
    Saj postopoma sem v zadnjih letih precej spremenila življenje, če me vmes ne bi doletelo, kar me je, bi bilo še bistveno bolje.
    Tudi jaz grem počasi naprej, čeprav tako kot praviš, malce bolj ziheraško. Saj sem tvegala praktično vse in izgubila. Ne sicer materialno, a vendar najpomembnejše.

    Tvoja mlada sodelavka ima adut v svojih rokah. Še vedno lahko izbira. Tudi, če se ji pri tebi zalomi. Mladost ima določene prednosti.
    A fajn je, če veš kaj bi rad.

    Saj tudi ti nisi imel vedno lahkega življenje, kolikor sem uspela razbrati.
    Si pa nekako znal slediti sebi.
    Mene strašno moti kadar ljudje v zrelih letih izjavljajo, da se še iščejo.
    Sebe nisem nikoli iskala. Sem pa iskala življenje, ki bi bilo dobro zame. Nisem vedno znala. Sedaj si želim vso srečo :-)

    Rada bi prišla do tega: veselim se vsakega novega dne. Še nekaj let nazaj sem to imela, kljub vsemu, ker sem ves čas tkala načrt za skrivni pobeg iz Alkatraza, he, he…

  6. Edo komentira:

    Glede na to, da upokojitve še nimaš na vidiku, se še zmeraj lahko prekvalificiraš v cvetličarko – ali slaščičarko.

  7. nevenka komentira:

    Rožice imajo več možnosti, ne redijo, drugače me je pa celo življenje vleklo na dva različna konca, v umetniške vode in v medicino, kasneje sem ugotovila, da se pravzaprav veliko raje ukvarjam z živalmi kot ljudmi. A sta oba interesa pristala v prostem času. Če bi še enkrat živela, ne bi naredila te napake. Ne bi si pustila soliti pameti in izsiljevati.

    Vsaj ravnotežje bi rada dosegla, med naporom in sprostitvijo. Zame bi bil že to dosežek.

    In kaj boš ti, če ne boš več “delal”?
    Se boš več posvetil pisanju? Ljudje radi berejo o življenju, ki ga lahko opazujejo skozi nekoliko bolj vedre oči.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !