Jezdeci in sanjači

 

Sem že kar lep čas na svetu, v življenju sem marsikaj počel, tudi kaj, na kar nisem zelo ponosen:  med drugim sem napisal in objavil nekaj leposlovnih knjig.

V tem blogu sem pred časom že priznal, kaj me je v mladosti gnalo k pisanju in objavljanju povesti in zgodb. Hotel sem imponirati ženskam!  V tem pogledu sem bil celo uspešen, saj mi v tistih časih res ni manjkalo ljubic, komaj so se vse zvrstile, še otepati sem se jih moral!

Ampak slovenska književnost si z mojimi knjigami ni opomogla! Če mi po naključju še kdaj pride kakšna v roke, jo hitro kam skrijem ali vržem proč, samo pod nujno, če bi mi kdo držal pištolo na čelu, bi jo spet bral!

To velja tudi za zbirko novel in kratkih zgodb Jezdeci in sanjači , ki je izšla l.1982 pri DZS. Če ne bi bilo zadaj za grobo odsekanimi dialoškimi stavki toliko slabo prikritega slovenskega svetobolja, bi si  lahko kdo mislil, da gre za zaključno nalogo hitrega tečaja kreativnega pisanja na kakšnem teksaškem podeželskem kolidžu!

Na domači knjižni polici že dolgo nimam več nobene svoje knjige in tudi te ne bi imel, če je zadnjič ne bi našel v enem od ljubljanskih antikvariatov.  Prodajali so jo  za 5 evrov, ampak  je nisem kupil, saj se mi ni zdela vredna tega denarja , dobil sem jo z menjavo,  saj  poznam antikvarja in že več let menjava knjige.

Morali bi me videti, kako sem se zmrdoval, pačil, zmajeval z glavo  in zavijal z očmi, ko sem potem doma pri mizi,  čakajoč da se ohladi juha na krožniku, na kritične vilice nabadal svoje stare štorije! V 15 minutah sem samo še obnovil, kar sem itak že vedel:  Jezdeci in sanjači so odjezdili v zasluženo  pozabo!

Malo bolj mi je bila všeč samo zadnja novela, zato ker sem  se v njej otresel hemingwajevskega po sili mačizma, in zlezel  pod kožo tridesetletni samski ženski, si sposodil njena usta in glas, delil z njo njen strah pred samoto, njeno željo po ljubezni, hrepenenje po otroku in materinstvu.

To novelo sem si celo prihranil za poobedek in jo v ležalniku na balkonu v celoti prebral – prvič po dolgih  letih, odkar sem jo napisal! Potem sem se pa kar malo zasanjal ob misli na to, kako knjige ne bom ne obdržal zase in ne zavrgel, ampak jo bom podaril neki ženski, ki bi ji bila mogoče všeč – ne knjiga, ampak samo ta novela.

Ja, vidim, da res ne morem iz svoje kože, še zmeraj bi  s pisanjem  imponiral ženskam –  tako kot pred 30 leti, ko sem pisal Jezdece in sanjače.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Jezdeci in sanjači”

  1. nevenka komentira:

    Včeraj sem imela napad, da zbrišem svoj blog. Iz podobnih razlogov.
    Blog je blog, napišem marsikaj in se s tem ne ubadam hudo resno. Samo včasih se. Ni vse pesem. In to pomeni, da bom morala resno presejati pisarije zadnjih petih let in izluščiti tisto, kar name še danes naredi kak vtis.
    Rabim časovno distanco do zapisanega občutja, misli in tudi oblike.
    Poskusila bom narediti še eno knjigico, “on demand” z mini številom izvodov. Da nekaj malega pustim za seboj. Čutim potrebo po tem.

    Blagor tebi, da imaš še voljo po imponiranju.

    Kaj si ti predstavljaš pod slovensko svetobolje?
    Težko pišem o sreči, ker je ne poznam preveč dobro. Prišla se mi je samo pokazat. Moram zato molčati?
    Kaj ni bolečina tista, ki se najbolj trajno prepleta z lepoto in užitkom?

  2. Edo komentira:

    SSKJ: svetobolje – žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo.

    Mogoče bi moral napisati slovansko svetobolje, mislim da smo Slovani bolj kot npr. Germani in Anglosasi nagnjeni k temu, da pasivno opazujemo in objokujemo neprijazna dejstva, namesto da bi šli v akcijo in jih poskusili spremeniti nam v prid-

    V resnici sem pa bolj German kot Slovan, bolj borec in človek akcije, kot pasivni sanjač, prav zato mi pa gre na živce brati svoje stare stvari, ker vidim v njih veliko sentimentalnega pozerstva in nepristnega svetobolja.

    Tudi pisanje je delo in boj, molk pa ni znamenje modrosti, molk pomeni poraz in vdajo in smrt. Če hočeš živeti, ne smeš molčati.

    S tvojim zadnjim stavkom se pa globoko strinjam. Sam sem sicer trenutno v srečnem obdobju življenjskega vitalizma in evforije, ampak ne pozabljam, da sta nesreča in bolečina sreči najbližji sosedi.

  3. nevenka komentira:

    O molku se načeloma ne bi mogla bolj strinjati.

    Ne bodi tako kritičen do svojega dela, ki je bilo nekoč skladno s teboj in je normalno, da si ga prerasel. Ostal je kot izraz in odraz tistega časa.
    To je vseeno tvoj dokument. Saj ni treba, da ti je še všeč, morda bo nekomu drugemu, ki se najde na podobni točki vživljenju. Tako zelo novih življenj pa tudi ne izumljamo.

    Vzemi vse najlepše in najboljše od srečnega obdobja.
    Nekateri tako radi poudarijo, kako se človek plemeniti skozi bolečino, če mene vprašaš, raje ne bi vedela.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !