Blegoš

 Danes sem naredil napako. Šel sem na Blegoš. Pozabil sem, da je nedelja, pa še prvi maj povrhu in da bo zato gužva. Ves čas sem imel pred očmi Blegoš, kakršen je bil pred 30 leti, ko sem bil prvič gor. A takrat je bila pozna jesen in slabo vreme, bilo pa je najbrž tudi med tednom, saj ne gor ne dol nisem srečal žive duše.

Danes seveda nisem imel te sreče! No, gužvo bi še prenesel, ne bi se že pod hribom obrnil nazaj, potem ko sem se že daleč gor do Žetine pricijazil z avtom! Na živce so mi pa šle palice! Lahko da je bilo danes na vrhu Blegoša sto , dvesto ali celo tristo ljudi, ampak razen mene in mogoče še kakšne redke izjeme ni nihče zmogel tega lahkega vzpona brez pomoči pohodnih palic. Zvenenje kovine ob udarjanju palic ob kamen mi je razbolelo ušesa in spraševal sem se ali ljudje res ne znajo več normalno hoditi v hribe, a so res že vsi tako betežni da si morajo pomagati še s tretjo in četrto umetno nogo ?! Če bi šlo za starčke in invalide, bi še razumel, ampak palic so se oklepali tudi mladi in zdravi ljudje! Kolikor vem, so si hribolazci v prejšnjih časih v snegu, ledu in skalah pomagali s cepini, na lažjih poteh si pa sem pa tja koga videl z leseno palico, ki jo je med potjo z žepnim nožem odrezal iz leskovega grma. Kovinske palice pa so bile za smučanje in ne za hojo!

Pa ne samo da današnji hribolazci ne zaupajo več svojim nogam – ne zaupajo niti svojim očem! Na razglediščih se ne ustavljajo zato, da bi gledali in občudovali gorske lepote – ampak da bi jih pofotkali! Ne zaupajo niti svojemu spominu in govornim sposobnostim. Po vrnitvi s hribov prijateljem in znancem komaj vedo povedati, na katerem hribu so bili in kakšno je bilo vreme, potem pa jim že zmanjka besednega zaklada. – Vse imajo na fotkah, ki si jih izmenjujejo po e-mailu ali na Facebooku. Bedno!

Od Žetine do koče pod Blegošem sta dve poti: strma planinska pešpot in daljša , položnejša in udobnejša pot po gozdni cesti. Seveda sem šel po cesti. Tam sem danes srečal edinega normalnega hribolazca na Blegošu – samega sebe, kakršen bom čez 15 let! Možakarja pri sedemdesetih, s postrani poveznjenim klobukom na glavi, v navadnem ponošenem suknjiču in hlačah, s staromodnim telečnjakom na ramenih in z leseno okovano palico v roki, na katero se pa niti ni opiral, ampak jo je pri hoji lahkotno vrtel v zapestju kot kak gizdalin iz prejšnjih časov na ljubljanski promenadi!

Z možakarjem sva izmenjala par besed. Bil je domačin iz enega od bližnjih zaselkov, zaupal mi je da so prišle na obisk k njegovi ženi vaške klepetulje, pa da ne bo poslušal babjih čenč in gre raje v kočo na pir. Pohvalil sem njegovo palico, prav tako sem imel pred leti tudi sam, sem rekel, spodaj okovano, zgoraj malo ukrivljeno, potem sem jo pa nekje nad Belco vrgel čez graben, ampak graben je bil prestrm in preglobok, da bi še sam šel čez in palica je ostala tam. Od takrat hodim po hribih brez palice, sem rekel, in tako bo tudi naprej, dokler ne bom kje staknil prav take ali vsaj približno take, kot sem jo že imel!

Ker palica v hribih vseeno prav pride, sem si mislil, ampak zadosti je ena sama in mora biti taka, da se prilega tudi duši in ne samo telesu:  lesena, grčasta, spodaj špičasta in zgoraj malo ukrivljena.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Blegoš”

  1. nevenka komentira:

    Sem prebrala že zjutraj. Potem sem se pa kar nekaj časa kremžila, ker jaz pa skoraj nikoli nikamor ne grem.
    Popldne sem se vrgla na vrat na nos v planine. Čez Šišenski hrib na Rožnik in potem v Tivoli.
    A veš, da sem tudi jaz celo pot srečevala “paličnjake” :-)

  2. Edo komentira:

    Paličnjaki – posrečen izraz! Nisem vedel, da celo ljubljanske krtine niso varne pred njimi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !