Arhiv za Maj, 2011

Odvisnosti

Sobota, Maj 28th, 2011

Tobak?

Redno kadim že 40 let. Vsako leto skurim vsaj en čik,   vsakih par let pa tudi kakšno cigaro, kar pomeni da sem v 40 letih pokadil dve ali tri škatle cigaret,  pa še  10 ali 15 cigar.

Alkohol?

Rad  grem v gostilno in kaj popijem, a še nikoli  nisem bil pijan, saj v eni gostilni nikoli ne spijem več kot ene pijače.

Droga?

Pred  30 leti so me nekje v Indiji domačini zakadili s hašišem. Od takrat nisem več probal, pa tudi ni bilo treba, saj je bil tisti hašiš res dober in sem od njega še zdaj malo zadet.

Hrana?

Slow-food. Težko grizem in žvečim, ker imam že druge zobe.  Ustavil sem se pri 183/83, ne bom več zrasel in se zredil.

Hazard?

Prišel, izgubil, odšel.

Šport in rekreacija?

Znam brcniti žogo, če se prikotali do  mene in celo stečem za njo par korakov – vsak večji napor mi je pa odveč!

Ženske?

Ves čas in nenehno odvisen –  ne šele od prvih mozoljev in prvih dlak naprej,  ampak že od takrat, ko sem prvič okusil  materino mleko!

  • Share/Bookmark

Gospa Marija

Ponedeljek, Maj 23rd, 2011

Moj oče je bil  molčeč, rahlo čudaški in rahlo odljuden možakar. Nič čudnega -  saj je bil doma iz Baške grape!  Nisva se veliko pogovarjala, a sva se kljub temu štekala, razumela sva se tudi brez besed. 

 Jabolko ne pade daleč od drevesa, celo v Baški grapi ne, kjer so strmi bregi in se morajo gospodinje privezat k štedilniku, da lahko skuhajo kosilo. Tudi sam sem na pol  Baškograpar in vzorec svojega odnosa z očetom  nezavedno in nehote  prenašam tudi na svojega sina. Ne pogovarjava se veliko, a mislim da se kljub temu štekava.

(Pri ženi mi to ni uspelo!  20 let  je prežala name kot mačka pred mišjo luknjo,  da bom prilezel ven in ji kaj povedal,  jaz pa sem se ji 20 let izmikal,  robantil ali trmasto molčal. Dokler se ni naveličala in odšla – ampak to je že druga zgodba!)

Če pa misliva, da je res treba,  pa s sinom vseeno rečeva kakšno moško! Na primer danes pri kosilu. Očital mi je, da sem  lakaj. Da se obnašam kot lakaj. Da sem vsakomur na uslugo, da hočem vsakomur ustreči in si ne upam reči ne.

So očitki, nad katerimi se zamislim in jih upoštevam. So očitki, do katerih sem ravnodušen in mi grejo skozi eno uho noter skozi drugega ven. So pa tudi očitki, ki jih jemljem kot kompliment in se zanje od srca zahvalim.  Sinov očitek o lakajstvu pa je bil take vrste, zaradi katerih se kdaj  tudi razburim in udarim po mizi!

Ampak tokrat se nisem!  Sem ga pa vprašal, če kot bodoči slavist in jezikoslovec sploh ve, kaj beseda lakaj natančno pomeni in ker imam občutek da ne ve, naj najprej pogleda v slovar in šele potem obklada z njo svoje bližnjike. Ker biti lakaj, obnašati se kot lakaj,  pomeni biti uslužen, servilen in priliznjen do nadrejenih, do višjih od sebe –  bodisi zato, ker se jih bojiš,  bodisi  ker si obetaš od njih kakšno korist!

Če pa mi hoče naprtiti lakajstvo samo zato, ker sem šel na Brnik po gospo Marijo in njene kufre, ki jih je pritovorila iz Nemčije in sem jo potem odpeljal v Planino pod Golico, kjer si je rezervirala apartma, je pa usekal mimo! Gospa Marija iz Stuttgarta je namreč naša dolgoletna družinska prijateljica – no, bila je, dokler se ni najprej spričkala z mojo ženo (nič čudnega, obe imata… mhm khm… rahlo težaven karakter); lani ob svojem zadnjem obisku v Sloveniji pa še z mojim sinom.  (- Ker je računala na to, da ji bo za nekaj dni prepustil svojo sobo v naši hiši, sin pa jo je ravno takrat rabil zase, ker se je njegova punca, ki sicer živi na Notranjskem, sprla s starši in jo je zato povabil k sebi na Gorenjsko. Gospa Marija si je zato morala poiskati prenočišče v hotelu, kar ji seveda ni bilo prav, saj je… mhm, khm… šparovna ženska!)

Ne vem, lahko da imata žena in sin celo upravičene razloge, da sta prekinila stike z gospo Marijo, ampak to ni moj problem, to je njun, oz. njihov problem.  Ju celo razumem, gospa je res … mhm,khm… malo preveč prepirljiva in zamerljiva!  Se je tudi z mano že hotela pričkat, sva se tudi že res spričkala,  vpila in tulila sva  en na drugega, zaradi politike, zgodovine, Nemcev, Rusov, Poljakov, Judov… Ni, da bi se človek zmeraj strinjal z njo!  Čeprav je po rodu Slovenka, se ima za Nemko in si je ponemčila lepo slovensko ime, Nemčija je zanjo najboljša država in Nemci najboljši ljudje na svetu, na sumu jo imam, da na tihem celo simpatizira z nacizmom in  Hitlerjem… Ampak tudi če se ne strinjam z njenimi političnimi nazori, to ni razlog, da ne bi šel ponjo na Brnik in jo peljal v Planino pod Golico! Gospa ima konec koncev 75 let, tudi pri zdravju ni več, vse sorte bolezni se jo lotevajo, in ji ni  enostavno se z vsemi temi kufri cijaziti po avtobusih  ali vleči za rokav taksiste na letališču.

No, sin je nazadnje priznal napako in se mi je opravičil. Da  v prihodnje besede lakaj  ne bo več uporabljal v zvezi z mano,  je obljubil. Kljub temu pa še zmeraj misli, da sem pretirano ustrežljiv in uslužen človek in da bi se moral naučiti kdaj reči tudi ne.

»Ampak pozabljaš, da sem tak tudi do tebe!« sem mu vpadel v besedo. »Kdaj sem ti nazadnje rekel ne, če si me prosil, naj ti posodim avto ali denar ali karkoli že?!«

»Ampak foter, jaz sem tvoj sin in ti moraš biti moj lakaj!« je rekel sin.

Še dobro, da se je zraven zarežal, ker bi mu drugače res primazal eno okoli ušes!

  • Share/Bookmark

Pajčevine

Torek, Maj 17th, 2011

Pa poglejmo, kaj počne moja nova sodelavka na svoj prvi delovni dan?  - Z omelom v roki hodi po delavnici in ometa pajčevine s stropa! Ubogi pajki so otrpnili od groze, ne morejo doumeti, kaj se jim dogaja. Leta in leta so mirno pletli svoje mreže, ne da bi jih kdo motil, potem pa pride ena Sonja in jim vse uniči in pokvari! Ampak nisem jaz kriv, kriva je ona, sama si je to zmislila!

Pravzaprav še pred poldrugim mesecem sploh nisem razmišljal o tem, da rabim sodelavko, potem pa se je v moji delavnici na lepem pojavila tale Sonja in sem ji rekel: »Saj vidite kako je vse zanemarjeno in razmetano, ne ljubi se mi več delat , a bi vi delali tukaj namesto mene?«

Široko me je pogledala, ni verjela, da prav sliši, moral sem ponoviti, kar sem rekel, potem pa je po nekaj  dneh razmisleka spet prišla in rekla: »Bi!«

Minil je še en mesec, da je odslužila vse šihte v svoji prejšnji službi in izkoristila dopust – in zdaj dela pri meni. Preprosto! Najboljše jedi so skuhane po najbolj preprostih receptih!

Poskušal bom biti čimbolj nevsiljiv in neopazen in jo čimmanj motiti pri delu. Kar mi sploh ne bo težko –  ker ne samo, da se meni ne ljubi več delat, ampak se mi ne ljubi več niti razmišljat o delu!

Zato imam pa Sonjo, ki ne samo da takoj vidi pajčevine na stropu (ki jih sam nikoli ne vidim), ampak jih tudi takoj počisti – kljub temu da ve, da ji sam tega dela ne bi nikoli naložil.  Ali prav zato!

  • Share/Bookmark

Dan zmage

Torek, Maj 10th, 2011

»Na Dan zmage sva zmagala!” je rekla moja nova sodelavka, potem ko sva včeraj, 9.maja podpisala pogodbo o sodelovanju.  To zmago  bova v naslednjih dneh zalila tudi še s kakšnim kozarcem vina,  za začetek pa sva jo proslavila  ona z indijančkom jaz s sladoledom na  vrtu slaščičarne Mišelinka.

Dan zmage pa ni bil srečen dan za dve od mojih treh sester, ki so ju vsako na svojem koncu Slovenije skoraj hkrati odpeljali v bolnico in jima postavili enaki diagnozi – napad ledvičnih kamnov! Našo 90-letno mamo, ki živi pod isto streho z eno od teh dveh sester, sem zato hotel za nekaj dni pripeljati k sebi domov, pa se je uprla, češ da še najbolje spi v svoji postelji. Tudi to, da bi danes lahko z oken moje hiše videla norveškega kralja in kraljico, je ni prepričalo. Rekla je: «Videla sem kralja Aleksandra v Železnikih in maršala Tita na Jesenicah, zdaj si pa ne želim videti nobenega kralja in cesarja več!«

Kaj naj rečem – še ena zmaga moje mame!   Zmagali  so –  vsaj zaenkrat –  tudi Logarji iz poljanskih hribov, moja »ta divja« žlahta po mamini strani, ker niso dovolili, da bi jim inšpektorji vzeli in evtanizirali osirotelega medvedka, ki se je zatekel na njihovo domačijo. O pokojnem očetu, mojem stricu Andreju Logarju, partizanskem prvoborcu in najstarejšem slovenskem motoristu sem pred časom že pisal. Ko se je nekoč v vaški gostilni skregal s sovaščanom zaradi politike, je spor končal tako, da je šel domov po puško in človeka obstrelil.  Kri ni voda in nekaj  Andrejeve  partizanske razboritosti  so  se očitno  navzeli   tudi  njegovi  sinovi  in vnuki.

Tako včeraj. – Danes pa ne načrtujem  bojev in zmag, ampak pobeg v hribe! Obisk norveškega kraljevskega para  v našem malem mestu bom spremljal zelo od daleč, v Karavankah, med narcisami.

  • Share/Bookmark

Jezdeci in sanjači

Petek, Maj 6th, 2011

 

Sem že kar lep čas na svetu, v življenju sem marsikaj počel, tudi kaj, na kar nisem zelo ponosen:  med drugim sem napisal in objavil nekaj leposlovnih knjig.

V tem blogu sem pred časom že priznal, kaj me je v mladosti gnalo k pisanju in objavljanju povesti in zgodb. Hotel sem imponirati ženskam!  V tem pogledu sem bil celo uspešen, saj mi v tistih časih res ni manjkalo ljubic, komaj so se vse zvrstile, še otepati sem se jih moral!

Ampak slovenska književnost si z mojimi knjigami ni opomogla! Če mi po naključju še kdaj pride kakšna v roke, jo hitro kam skrijem ali vržem proč, samo pod nujno, če bi mi kdo držal pištolo na čelu, bi jo spet bral!

To velja tudi za zbirko novel in kratkih zgodb Jezdeci in sanjači , ki je izšla l.1982 pri DZS. Če ne bi bilo zadaj za grobo odsekanimi dialoškimi stavki toliko slabo prikritega slovenskega svetobolja, bi si  lahko kdo mislil, da gre za zaključno nalogo hitrega tečaja kreativnega pisanja na kakšnem teksaškem podeželskem kolidžu!

Na domači knjižni polici že dolgo nimam več nobene svoje knjige in tudi te ne bi imel, če je zadnjič ne bi našel v enem od ljubljanskih antikvariatov.  Prodajali so jo  za 5 evrov, ampak  je nisem kupil, saj se mi ni zdela vredna tega denarja , dobil sem jo z menjavo,  saj  poznam antikvarja in že več let menjava knjige.

Morali bi me videti, kako sem se zmrdoval, pačil, zmajeval z glavo  in zavijal z očmi, ko sem potem doma pri mizi,  čakajoč da se ohladi juha na krožniku, na kritične vilice nabadal svoje stare štorije! V 15 minutah sem samo še obnovil, kar sem itak že vedel:  Jezdeci in sanjači so odjezdili v zasluženo  pozabo!

Malo bolj mi je bila všeč samo zadnja novela, zato ker sem  se v njej otresel hemingwajevskega po sili mačizma, in zlezel  pod kožo tridesetletni samski ženski, si sposodil njena usta in glas, delil z njo njen strah pred samoto, njeno željo po ljubezni, hrepenenje po otroku in materinstvu.

To novelo sem si celo prihranil za poobedek in jo v ležalniku na balkonu v celoti prebral – prvič po dolgih  letih, odkar sem jo napisal! Potem sem se pa kar malo zasanjal ob misli na to, kako knjige ne bom ne obdržal zase in ne zavrgel, ampak jo bom podaril neki ženski, ki bi ji bila mogoče všeč – ne knjiga, ampak samo ta novela.

Ja, vidim, da res ne morem iz svoje kože, še zmeraj bi  s pisanjem  imponiral ženskam –  tako kot pred 30 leti, ko sem pisal Jezdece in sanjače.

  • Share/Bookmark

Blegoš

Ponedeljek, Maj 2nd, 2011
 Danes sem naredil napako. Šel sem na Blegoš. Pozabil sem, da je nedelja, pa še prvi maj povrhu in da bo zato gužva. Ves čas sem imel pred očmi Blegoš, kakršen je bil pred 30 leti, ko sem bil prvič gor. A takrat je bila pozna jesen in slabo vreme, bilo pa je najbrž tudi med tednom, saj ne gor ne dol nisem srečal žive duše.

Danes seveda nisem imel te sreče! No, gužvo bi še prenesel, ne bi se že pod hribom obrnil nazaj, potem ko sem se že daleč gor do Žetine pricijazil z avtom! Na živce so mi pa šle palice! Lahko da je bilo danes na vrhu Blegoša sto , dvesto ali celo tristo ljudi, ampak razen mene in mogoče še kakšne redke izjeme ni nihče zmogel tega lahkega vzpona brez pomoči pohodnih palic. Zvenenje kovine ob udarjanju palic ob kamen mi je razbolelo ušesa in spraševal sem se ali ljudje res ne znajo več normalno hoditi v hribe, a so res že vsi tako betežni da si morajo pomagati še s tretjo in četrto umetno nogo ?! Če bi šlo za starčke in invalide, bi še razumel, ampak palic so se oklepali tudi mladi in zdravi ljudje! Kolikor vem, so si hribolazci v prejšnjih časih v snegu, ledu in skalah pomagali s cepini, na lažjih poteh si pa sem pa tja koga videl z leseno palico, ki jo je med potjo z žepnim nožem odrezal iz leskovega grma. Kovinske palice pa so bile za smučanje in ne za hojo!

Pa ne samo da današnji hribolazci ne zaupajo več svojim nogam – ne zaupajo niti svojim očem! Na razglediščih se ne ustavljajo zato, da bi gledali in občudovali gorske lepote – ampak da bi jih pofotkali! Ne zaupajo niti svojemu spominu in govornim sposobnostim. Po vrnitvi s hribov prijateljem in znancem komaj vedo povedati, na katerem hribu so bili in kakšno je bilo vreme, potem pa jim že zmanjka besednega zaklada. – Vse imajo na fotkah, ki si jih izmenjujejo po e-mailu ali na Facebooku. Bedno!

Od Žetine do koče pod Blegošem sta dve poti: strma planinska pešpot in daljša , položnejša in udobnejša pot po gozdni cesti. Seveda sem šel po cesti. Tam sem danes srečal edinega normalnega hribolazca na Blegošu – samega sebe, kakršen bom čez 15 let! Možakarja pri sedemdesetih, s postrani poveznjenim klobukom na glavi, v navadnem ponošenem suknjiču in hlačah, s staromodnim telečnjakom na ramenih in z leseno okovano palico v roki, na katero se pa niti ni opiral, ampak jo je pri hoji lahkotno vrtel v zapestju kot kak gizdalin iz prejšnjih časov na ljubljanski promenadi!

Z možakarjem sva izmenjala par besed. Bil je domačin iz enega od bližnjih zaselkov, zaupal mi je da so prišle na obisk k njegovi ženi vaške klepetulje, pa da ne bo poslušal babjih čenč in gre raje v kočo na pir. Pohvalil sem njegovo palico, prav tako sem imel pred leti tudi sam, sem rekel, spodaj okovano, zgoraj malo ukrivljeno, potem sem jo pa nekje nad Belco vrgel čez graben, ampak graben je bil prestrm in preglobok, da bi še sam šel čez in palica je ostala tam. Od takrat hodim po hribih brez palice, sem rekel, in tako bo tudi naprej, dokler ne bom kje staknil prav take ali vsaj približno take, kot sem jo že imel!

Ker palica v hribih vseeno prav pride, sem si mislil, ampak zadosti je ena sama in mora biti taka, da se prilega tudi duši in ne samo telesu:  lesena, grčasta, spodaj špičasta in zgoraj malo ukrivljena.

  • Share/Bookmark