Trinajst let

 
Trinajst let sem že v tem kraju in v tej hiši. Še nikoli v življenju nisem nikjer ostal tako dolgo!
 
So se mi dogajale slabe stvari v zadnjih letih, sem  že razmišljal o selitvi – a za nesrečnega človeka ni prostora pod soncem, kjer bi lahko odložil breme svojih nesreč in porazov. Dlje ko greš, bolj ko bežiš in se skrivaš, le še težje je to breme in bolj te pritiska k tlom!
 
Zmagam lahko samo tam, kjer sem izgubil. Na istem mestu, v isti areni brez gledalcev, kjer me je bik že enkrat butnil na tla, mi prebodel trebuh in vlekel čreva po prahu, čakam nanj, da ga zgrabim za roge in zvrnem na hrbet. Ole!
 
 
 
 

 

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Trinajst let”

  1. nevenka komentira:

    To je žalostno slišati. A vem kako se človek počuti, če misli, da ga je srečna zvezda zapustila. Jaz tega sicer ne povezujem toliko s krajem in hišo, a vem, da tam, kjer sem si nekoč hotela ustvariti dom, ne bi bilo dobro zame. Sosedje me niso spustili niti do moje zemlje, nadirali so me, da so oni kupili zemljo pod gozdom in da nihče drug ne bo tam nič gradil. Tisti del zemlje je postal zazidljiv kasneje in sem kupila parcelo pod gozdom. Na kraj pameti ni prišlo, da me bo kdo zaradi tega sovražil in mi nagajal in mi celo zapiral pot. V Pijavi Gorici, čisto blizu Ljubljane, in takorekoč nisem mejila na domačine, pač pa na prišleke, take, kot sem bila sama. Tako, da lahko rečem, da sem naletela na strašno zarukane meščane. Egoistične. Vzdržala sem do gradbenega dovoljenja. Potem sem prodala vse skupaj in si mislila naj se požrejo med seboj. Žal mi je bilo le čudovitega razgleda nad Barjem.
    Spet sem na vasi, čeprav v Ljubljani. Nimam tako lepe narave v bližini, ni pa grdo. Sosede imam prijazne in nekaj takih, ki jih tako malo vidim, da jih praktično ne poznam, pa še naselje je tako, da se ljudje pravzaprav hitro menjajo, kar niti ni najboljše, ker nikoli ne veš, kaj bo prineslo v sosesko.
    Moja zvezda me sicer ni zapustila, je pa skrajno čudaška.

    Če imaš slabe ljudi okoli sebe, se raje preseli. Če meniš, da jih lahko spremeniš, veliko sreče. Če meniš, da si za kaj sam kriv, prav tako.
    Samo nikar ne misli, da moraš potrpet. Ni ti treba.

    A če bi vprašal kakega strokovnjaka, kako to, da si že trinajst let tam – čisto vse najbrž ni bilo slabo. Ljudje v sebi vseeno tehtamo, tudi nezavedno. Tudi trmarjenje v določenih okoliščinah, da je človeku zadoščenje. Kakšno? Kar sam razmisli. Potem pa se ponovno loti razmišljanja ostati, ali na novo zastaviti. Vse je odvisno od človekove volje in poguma in ciljev, ki si jih zastavi. Omahljivost je najslabši prijatelj. Nanjo se nesrečne zvezde kar lepijo.

    Saj tole menda ni kak star zapis, glede na Naslov čisto zgoraj?
    Imela sem občutek, da se ti vendarle zdi smiselno ostati in da si se poln zagona lotil urejanja svojega življenja, dela…pač…?
    Trud večini ljudi prinese rezultate.

  2. Edo komentira:

    Napisano danes ponoči, pa brez žalosti, prej v stilu OF. (Ko smo že ravno sredi praznikov.)

  3. nevenka komentira:

    …. torej, živela svoboda in poganjanje korenin. Na zmago!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !