Lojzetova zgodba

 
Vrstijo se športni, politični, gospodarski in kulturni dogodki, dogajajo se prometne nesreče in naravne katastrofe, naše omizje štirih starih dedcev v bifeju pri Polni luni pa še kar o eni in isti stvari – o ženskah! Le Tone, šef bifeja je modro tiho, najbrž zato, ker je že 30 let srečno poročen. (Nič se ne hvali s svojo srečo, ampak ne more biti drugače – samo srečni zakoni lahko trajajo tako dolgo!)
 
Zato pa danes poslušamo Lojzeta:
 
“… Ko sem bil mlad, sem trpel za postkoitalno depresijo. Pa tudi če mi je bila punca prej zelo všeč, pa tudi če sem bil do ušes zaljubljen vanjo, pa tudi če sem se res moral zelo potruditi, da sem jo spravil v horizontalo, sem po prvem seksu z njo zmeraj zapadel v mračno in tesnobno razpoloženje. Najraje bi še pred jutrom pobegnil in se ne več vrnil – in tako sem večkrat tudi naredil. Zvečer sva šla z žensko skupaj v posteljo – zjutraj pa se je zbudila sama!
Podobno je bilo tudi z Vero. Sicer ji nisem  ušel kar sredi noči, kot že prej kakšni drugi, ampak sva še zjutraj popila kavo, dal sem ji celo priložnost, da me vpraša, kdaj se bova spet videla in sem ji odgovoril: “Ne vem, vse je bilo tako na hitro, te bom že poklical, zdaj pa rabim nekaj dni, da premislim vse skupaj!”

Nisem je poklical – ampak me je čez en teden poklicala sama! Z Vero sva potem ostala skupaj 22 let in vsa ta leta sem jo moral poslušati, kako da sem takrat strahopetno pobegnil in kako se nikoli ne bi vrnil, če se ne bi ona ponižala in me sama poiskala. Da ji je bilo potem takoj žal za to in ji je še zdaj žal, kolikor ima las na glavi, ker je bila to največja napaka, ki jo je napravila v življenju!

Včasih je za kakšen teden ali dva pozabila na to in takrat je bila čudovita žena in ljubica! Znala me je presenetit s šampanjcem po kosilu in s striptizom zraven sladice! Ali pa je poplesavala iz sobe v sobo, si žvižgala in prepevala, me grizla in ščipala in žgečkala, dokler nisem obnemogel od smeha ali se razpenil od jeze ali zasopel od pohote. Tudi med sprehodom po parku me je znala zvleči za drevo in mi ni dala mira preden ni prišla na svoj račun.

Potem pa so spet prišli njeni slabi dnevi, ko je zmerjala in preklinjala in butala z glavo v zid, mi psovala starše in sestre in vse po spisku – ali po cele dneve molčala, se obračala proč in delala grd obraz! Nekoč mi je za prazen nič vrgla v glavo tolkač za meso, da mi je kri zalila oči in so mi v bolnici morali zašiti globoko rano na čelu…

Ampak je bila baba in pol! A si lahko mislite, da mi v vseh teh letih  ni nikoli odrekla in rekla ne! Res da se je tudi ponoči kdaj zaprla v svoj kujavnik na podstrešju , ponavadi pa se je že prej omehčala in ko se mi je zrinila pod kovter, pa četudi še z grdim obrazom od podnevnih zamer, mi je bilo takoj jasno, po kaj je prišla in da me zlepa ne bo pustila zaspati!

Vera je bila kot aprilsko vreme, slabi in dobri dnevi so se ji menjali kot sonce in dež, brez vsakega reda in sistema. Počasi sem spoznal, da nimam na njeno razpoloženje nobenega pomembnega vpliva. Kadar je vstala z levo nogo, bi ji lahko v klovna preoblečen zaplesal kan-kan, pa ji ne bi priklical niti sence nasmeška na obraz! Samo želja po ljubezni jo je lahko ukrotila in omehčala. Eno noč, največ dve noči je vzdržala v svojem podstrešnem kujavniku, potem pa je bila ljubezenska srbečica že tako nevzdržna, da se je morala prit k meni takoj malo podrgnit in popraskat!

Ampak z leti so se stvari med nama počasi, a zanesljivo začele obračati na slabše. Vera je imela čedalje več slabih dnevov in čedalje manj dobrih, čedalje pogosteje mi je očitala, kako da sem hotel že prvi dan pobegnit od nje , ni verjela mojim besedam da jo imam res rad in da je res moja edina, najlepša in najboljša -  ne samo  najbolj sitna, nemogoča in grozna! Po njenem sem ostal z njo samo zato, ker sem bil zaradi slabe vesti pritisnjen ob zid in nisem imel toliko jajc, da bi ušel!

Po 45.letu pa so ji očitno začeli popuščati tudi hormoni in želja po seksu. Samo še enkrat v tednu mi je prišla pogret posteljo, kmalu pa samo še enkrat do dvakrat na mesec… Ampak zdaj ni več ždela v svojem kujavniku, začela je hoditi ven! V bifeju čez cesto si je našla svojo družbo prijateljic in prijateljev, v kateri pa zame seveda ni bilo prostora — Nekoč je prišla domov šele ob štirih zjutraj in rahlo pijana, prižgala je luč, sedla k meni na posteljo in rekla da mi mora nekaj povedat. Namreč to, da me je pred nekaj dnevi z nekom prevarala, ampak da ji je zdaj žal  za to,  saj ima še zmeraj samo mene rada. Molčal serm in gledal v zid, medtem se je Vera slekla in se  gola zrinila k meni pod kovter, hotela me je objet in poljubit, imela je zadah po pivu - jaz pa sem brez besed vstal, se oblekel in obul, sedel v avto, zavil na avtocesto, se ustavil na prvem počivališču, raztegnil sedeže in ostanek noči prespal v avtu.

Z Vero sva potem še nekaj časa živela pod isto streho, tudi pri štedilniku in mizi sva se še kdaj srečala – v postelji pa nikoli več!…”

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Lojzetova zgodba”

  1. nevenka komentira:

    Trideset let ni toliko več od dvaindvajset. Tudi jaz sem vzdržala dvaindvajset. Potem sem mu priporočila boljšo izbiro, ker pač ni bil motiviran za skupno življenje. Ni se brigal za nič. Po dvaindvajsetih letih sem bila že preutrujena za upanje. Ljubezen pa res ne napaja sama sebe.

    Potem. In še enkrat potem sem srečala ljubezen svojega življenja. Po letu dni sem odkrila, da mu ni tako ime, kot je rekel in se ne piše tako kot je rekel, skratka, da je čisto nekdo drug. Menda je za umetnike normalno, da imajo psevdonime. Z mano je torej imel psevdoživljenje.
    Sodil je pa med tiste, ki so srečno poročeni že trideset let.
    Menda samo zato, ker tako uspešno varajo.
    Vstrajal je tri leta. To je značilno za moške, ki se samo zaljubljajo in nikoli ne ljubijo. Za ljudi, ki premorejo največ “čustva”, ko človeka ne poznajo, potem pa skupaj s strastjo umira celoten odnos, ker postaja preveč običajen in premalo pravljičen in hrepenenje zahteva novo meso. Pravnik in umetnik širokega spektra. Filozofsko zelo usmerjen v dobro.
    Ena žrtev gor ali pa dol.

    Vseeno sem mu zelo hvaležna za edino srečo v življenju. Čeprav je bila samo občutek. Sedaj vem, kaj bom pogrešala do konca življenja.

    Če bi ga srečala, bi ga pa najbrž naklestila s torbico in dežnikom.
    Čeprav je njegova resnica čisto drugačna od moje. Tudi za to je treba biti umetnik, da je to lahko res.

    Ampak imela sem občutek, da sva eno, da je res cel svet najin, ne samo postelja, ki sva jo mimogrede uspela celo podredti. Sliši se kot kliše. A to kar je ostalo …

    Včasih mislim, da je srce samo odmev.

    Vidva sta imela vsaj strast, ki je bila resnična. A iluzije so tiste, ki se vedno sesujejo.

  2. Edo komentira:

    … Pravnik in umetnik širokega spektra— Super! A če bi bil jaz ženska, bi se kdaj sprehodil tudi mimo kakšnega gradbišča, tudi zidarji in železokrivci so v redu moški, mislim da v povprečju celo boljši od umetnikov in filozofov.

  3. nevenka komentira:

    Kaj si me nasmejal :-)

    Moj prvi fant je bil deset let starejši, pri tridesetih je že imel lastno advokaturo. Potem pa sem ugotovila, da ga poznajo čisto vse moje prijateljice in tudi če kakšno na novo spoznam je rekla: “O, a Buco”.
    Ni se dobro končalo. Potem sem spoznala Perota, našega slavnega in že pokojnega trobentača. Pa še nekaj televizijskih ljudi. Od vsega mi je ostalo v spominu samo to, da je imel polno violin na omari, na balkonu garsonjere pa toliko praznih steklenic, da nisi imel kam stopiti. Njegov najljubši komad pa je bil Summertime. Zanj si res potreboval kondicijo.
    Vseh vrst. Ta je bil starejši ene petnajst let. Se je že poznala določena oblika dekadence, če na to gledam kot na diagnozo. Potem sem spoznala nekega kiparja, ta je menda še živ, če je pri sebi pa ne vem. Potem sem imela vsega poln kufer. In sem bila kar sama. Razočarana sem bila nad nadpovprečno plitvino slavnih ljubimcev.

    Potem sem se poročila s popolnoma znižanimi kriteriji. Kompromis.
    Hočeš neko solidno, stabilno, normalno življenje. Tudi ni šlo. Mož bil depresivnež, nagnjen k suicidnosti, težko sem ga odvlekla od steklenice, pa še rad me ni imel. Tudi delo sem mu morala skoraj s prstom pokazati.

    Potem spet dolgo nič. In potem človek z lažno identiteto. Oblikoval jo je tako, da je v njej bil, kar je hotel biti. V svojem resničnem življenju se je čutil ujetega.
    Vendar to, kar je hotel biti, je bilo ravno to, kar sem želela. Dvoje hrepenenj je našlo kritično maso….

    Ne gre za to, kdo je boljši ali slabši. Gre za to, kaj človek želi.

    In potem je igra postala prenaporna in je ogrozila njegovo komoditeto.
    In je bil toliko racionalen, da je strogo, pravniško ločil med želim in hočem. In hočem je bilo nekaj drugega, ne ravno “midva”.
    Sedaj menda piše in komponira novo opero. Pri zadnji sem mu še pomagala pri libretu, še ena Lepa Vida …

    Tudi zdravje mu je ponagajalo. Prestrašil se je.
    Sedaj hvali svojo zakonsko trdnjavo. Čeprav ga jaz nikoli ne bi pustila na cedilu.

    Saj imaš prav, ko praviš, gotovo so moški, ki so boljši…
    a sem hotela tistega, ki sem ga res ljubila. Nikoli nisem bila praktična.
    Sedaj me včasih tako zaboli, da se prestrašim sovražnih misli. Cel svet bi zdrobila kot lešnik. Niti ne vem, če se to da razumeti. In tega niti ne pričakujem.

    Si ti kar vzel, kar je življenje prineslo?
    Kaj pa želje?
    Si želel, da te žena nadira in grdo gleda, potem pa se dol dasta?
    Nisi od ženske nikoli pričakoval še česa drugega?

  4. Edo komentira:

    Če med “te nadira in grdo gleda” in “se dol dasta” ni preveč presledka, se še vse da potrpet (bi najbrž rekel Lojze)

  5. nevenka komentira:

    Oh, moška pragmatičnost :-)
    In pokazati golo kožo ni problem. To je v bistvu še vedno obzidje, ne pa intima.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !