Plezanje na drevo

Bili so časi, ko smo bili več na drevesih kot na tleh. Skakali smo z veje na vejo, gnezdili v duplih, se hranili z drevesnimi plodovi in se oblačili v listje. V prostranih in gostih gozdovih smo lahko premagali velike razdalje, ne da bi nam bilo treba enkrat samkrat stopiti na tla. Goste krošnje so nas varovale pred dežjem, vetrom in sovražniki. V vitkih, golih vrhovih dreves smo imeli razgledne postojanke – jamborne koše, kjer smo merili daljo in nebeško stran.

 Na tleh smo samo umirali.  Srečna smrt, če nas je z drevesa sklatila strela! Nesrečno in  mučno in dolgo crkavanje od bolezni in starosti, ko se krčevito oklepamo življenja z eno samo roko viseč na najnižji veji , ki se počasi  lomi in upogiba…

Bili so hudi časi, ko sem želel splezati na drevo in kar ostati tam.  In tudi v svojih dobrih časih nikoli ne pozabim, od kje sem prišel, preden mi je odpadla dlaka in sem se začel oblačiti v tekstil. Vsako pomlad moram splezati vsaj na eno drevo!

Nimam vnaprej določenega ne dneva ne ure, ne drevesa, na katerega bom splezal. Vse je stvar trenutnega navdiha. Grem po parku ali po gozdu ali po sadovnjaku in kar naenkrat začnem  gledati drevesa z drugačnimim očmi kot ponavadi. Ocenjujem debelino in razpored vej in razdalje med njimi, štejem grče, zarastline in oprimke, preizkušam hrapavost lubja, potihem štejem en, dva, tri, hop, hop, štiri, pet, hop, šest, hop, hop, sedem… in ko tako v mislih splezam do vrha, oz. do najvišje veje, ki bi jo še bilo mogoče doseči,  in ko potem še ocenim, kako bi šlo nazaj dol (ja, tudi to se mi je že zgodilo, da je šlo gor krasno, dol pa nikakor!) – in če vse štima in je drevo pravšnje, si ne bodi len zaviham rokave, sezujem čevlje – in splezam!

Mogoče se je kdo vprašal, zakaj sem včeraj prišel v službo z zasmoljenimi hlačami, razparano srajco, do krvi opraskan in brez nogavic?  – Evo, zato!

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Plezanje na drevo”

  1. nevenka komentira:

    Vsake toliko rabimo kak podvig.

    Kot otrok sem ves čas čepela na mojem drevesu. Na brezi, ki se je neverjetno hitro potegnila pred hišo. Bila je kot Jurijeva nevesta. Sadiko smo prinesli iz maminega rojstnega kraja, iz Bele Krajine. Moja breza je bila moja čitalnica. Rada sem bila bližje pticam in oblakom in stran od asfalta. Nič čudnega, da mi je moj bivši enkrat rekel, da sem en čukec.
    Napaka v sistemu reinkarnacije, najbrž. Konflikt med željo po višji in naprednejši vrsti in željo po svobodi.

    Nisi opazil, da v teh časih, človek potrebuje občutek, da vsaj nekaj obvladuje. In da tega nikoli ne doseže v nabasanem in usmrajenem avtobusu. In da potrebuje občutek prepuščanja toku in tega nikakor ne doseže ob poslušanju dnevnih poročil…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !