Emilija

 
Ženske – ta čudovita, ta usodna bitja!

Časa ne merim ne po letih ne po letnih časih, ampak po tem, s katero žensko sem kdaj bil – hodil z njo, živel z njo, jo ljubil,  imel rad, trpel zaradi nje.

V tej pomladi – sicer pa v visokem poletju svojega življenja (ki se počasi že prepreda z blagimi odtenki jesenskih barv) – se s solzami v očeh spominjam svoje mladosti in svojih prvih ljubic.

Pri devetnajstih sem prvič spal s punco mojih let – pri dvajsetih pa prvič s starejšo, zrelo žensko.

Ime ji je bilo Emilija. En sam dan, eno samo noč sem bil z njo – a v mojem življenjskem koledarju so tudi kratke in najkrajše ljubezni označene z rdečo barvo nedelj in praznikov: moj Božič, moje Novo leto, moja Velika noč, moj Prvi maj, moj Dan borca, moj Dan vstaje, moj Dan zmage,  moji Vsi sveti,  moj Praznik republike… moja Noč z Emilijo…

O tej noči sem nekoč davno že poskušal pisati v enem poglavju neke povesti , pa ni izpadlo dobro, ker sem si preveč izmišljeval, dramatiziral in literariziral. Takrat sem se še nadejal, da bom napravil pisateljsko kariero in v skladu s tem smotrom sem tudi pisal – rahlo prenapeto in prenapihnjeno!

Kariera mi je šla v franže in to je super!  Zdaj vsaj lahko pišem tako kot mi paše – in ne tako kot bi komu pasalo brati!

Tri dni sem že lazil po idrijskih in cerkljanskih hribih. Prvo noč sem prespal na seniku, drugo pod drevesom, tudi tretja noč me je ujela v gozdu in sem že spet svetil z baterijo pod smrekami, kje bi si postlal – potem se je pa gozd razredčil in skozi večerni polmrak med drevesi so motno zasijali beli zidovi samotne kmetije. Ker so bila vsa okna temna, sem že mislil da je hiša prazna in zapuščena – v trenutku pa, ko sem šel mimo, so se odprla hlevska vrata in ven je prišla ženska s prižgano petrolejko v eni in z golido sveže namolženega mleka v drugi roki.

V prej omenjeni povesti se mi je zapisalo, da se je kmečka ženska našega junaka tako zelo ustrašila, da ji je petrolejka padla na tla in se razbila, razliti petrolej pa da je začel goreti. Ta mali požar sem pritaknil v povest kot uvod in sprožilo kasnejšega posteljnega požara, v katerem zagorita moja protagonista.

Z Emilijo sva nazadnje res pristala v postelji, čeprav v resnici ni bilo tako filmsko dramatično kot sem napisal v povesti. Po večerji se je celo še nekaj časa delala kot da me hoče dat spat v zgornjo kamro – potem pa tudi, da naj ostanem v spodnji izbi in da bo ona šla gor! Se je pač odločila poskusiti v vlogi krepostne krščanske ženske – z vseh kotov in sten so naju namreč gledali Jezuščki in Device Marije…  Šele po dolgem pregovarjanju in milih prošnjah sem dosegel, da je legla k meni – ampak se je vlegla čisto na drugo stran postelje in to do vratu oblečena in zapeta! Tudi potem ko sem se ji  počasi približal pod kovtrom in jo malo po malo začel slačiti , mi ni še nič pomagala, in je še zmeraj ležala kot mrtva – čisto do zadnje cunjice, ki jo je še imela na sebi! Šele s to zadnjo cunjico je snela masko krščanske krepostnosti ; nestrpno, hlastno in sestradano me je povlekla nase, z eno roko mi je kuštrala lase, z drugo božala po hrbtu in pridušeno stokala: “Tako sem čakala – tako sem čakala – tako sem čakala…”

Vsakemu mlademu fantu za vzpodbuden uvod v moška leta privoščim kakšno tako Emilijo. – Vsaki zarjaveli Emiliji pa privoščim fanta, kot sem bil takrat jaz!

 
  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Emilija”

  1. nevenka komentira:

    Tako kot si zapisal, še ime je nakaj posebnega.

    Moj spomin se ustavi samo pri zadnjem. Ker mu je uspelo uničiti nakaj najlepšega. In ker tega prej nikoli imela nisem.
    Saj veš, tiste srečne iluzije z moškim, ki ima rad erotiko, a se ti zdi, da tudi žensko. Občutek neranljivosti, ki je izviral iz zaupanja, mi je bil tako všeč. Ravno v tem je srž ideje, da ljubezen vse premaga.
    Dolgo sem uspela obdržati ideal, zato, da mi ga je na koncu lahko zabrisal v glavo nekdo, ki je brez. Površine so vseh vrst, bistev je pa samo nekaj.

    Ne vem zakaj drugih, preteklih reči, ne morem posortirati. Najbrž mi res niso bile nič vredne. Skoraj žalostna ugotovitev.

    Tudi v tem, kar sama pišem je vse sorte, prav globoko se pa ne bom zapisala nikamor. Če se v najbližjega človeka nisem mogla, v kaj se pa naj.

  2. nevenka komentira:

    :-) hja, sedajle po razmisleku in kavicah in sto opravkih v jutru….ne pozabim samo tega, da sem bila vsaj za trenutek čudovito, usodno bitje.

    Čeprav me je potem nekdo posedil na metlo in usmeril na Slivnico.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !