Počasna kura

Že od  včeraj šepam. Natrgal  sem si mečno mišico. Kriv je pa Videk.

Medtem ko smo se pred slaščičarno nastavljali soncu in  lizali vsak svoj sladoled – Videk, Ana, njun oče in jaz –  se  mi je Videk pohvalil, da med vsemi fantki v vrtcu najhitreje teče, jaz sem ga pa začel kibicati, če bi se tudi z mano upal pomeriti v teku.

»Ne, s tabo pa ne!« je odločno odkimal.

»Zakaj pa ne? A se mar bojiš, da te bom premagal?«

»Sploh se te nič ne bojim!« se je zasmejal Videk. »Ti si ena navadna počasna kura!«

»Kaj ne slišim? – A si ti to meni rekel?!«

Prijel sem  ga za uhelj, kot da  mu bom navil uro, Videk je pa dobro vedel, da se mu tega od mene res ni  treba bati, in je še bolj  veselo kričal: »Počasna kura! – Počasna kura! – Počasna kura!«

Ampak sem ga le skibical! Ko sva polizala sladoled, sva se postavila na namišljeno štartno črto, Vidkov oče je štel do tri in tekma se je začela. Videk jo je ucvrl, kolikor so ga pete nesle – jaz pa sem daleč za njim s smešnimi gibi oponašal počasno kuro. Šele ko je bil moj rival že več kot pol poti do dogovorjenega cilja na koncu trga, sem se tudi sam spustil v tek, malo pred ciljem sem ga skoraj že ujel, potem pa me je sklatila – dobesedno sklatila! – na tla nenadna huda bolečina v nogi. Videk je zmagoslavno pritekel prvi v cilj, jaz sem pa par metrov za njim samo še komaj šepal in vlekel nogo za sabo.

»No, a zdaj vidiš, da si res počasna kura! Še hoditi ne moreš več, kaj šele  teči – in kaj šele tako hitro kot  jaz!« je Vidka kar razganjalo od ponosa, ko sva se vračala nazaj proti slaščičarni. Tam sem ga za zmago nagradil s še eno kepico sladoleda – sebe pa s tolažilnim kapučinom.

»Zdaj pa vidim, da sem res že prestar, da bi se meril z mladino -  celo s tisto iz vrtca!,« sem rekel Vidkovemu očetu. »Se bom raje udeležil kakšnega upokojenskega teka za zdravo srce – tam imam mogoče še šanse, če bom pridno treniral!«

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “Počasna kura”

  1. nevenka komentira:

    Ta srednja leta so nekaj nepričakovanega, človek še veliko bi in čisto pozabi, da morda ne bo več šlo čisto tako kot si je zamislil.
    Je tudi mene že kaj postavilo na realna tla. Po drugi strani pa imam tudi obratne izkušnje. Tako, da se današnji mladini ne piše prav dobro, če ne bo nič migala. Ko opazujem okrogle in najstniške viseče trebuščke iznad nizkih kavbojk, me vse mine. Sploh si zamisliti ne morem, da bi imela toliko špehca naloženega, ker me bi bilo prav sram.
    Morda sem malce stroga, a človekov odnos do sebe ocenim ravno po tem, v kakšni kondiciji je, in ocenim ga kot konjička, po zobeh.
    In kar se zob tiče, nič ne kritiziram matere naravo. Zanemarjeno zobovje pa zlahaka.

    Nočem si misliti, da sem prestara. Vedno se najde kaj, za kar sem stara ravno prav .-)

  2. nevenka komentira:

    Aja, drugače pa moja kolena škripajo kot vrata od drvarnice. Natekala sem se že dovolj, kak Videk bi me zelo zadaj pustil. Se pa zato spravim na kolo in k telovadbi v družbo takih, ki sopihajo približno tako kot jaz.

  3. Edo komentira:

    Še bolj rizična kot srednja leta so pozna srednja leta – mislim za hiter tek na kratke razdalje brez predhodnega ogrevanja…

  4. nevenka komentira:

    Presneto, da ne vem, katera leta so pozna srednja leta. Srednjih let nimam namena cepiti, zato, da bo vedno nekaj pozno.
    In taka kot so, bom vlekla dokler bo šlo, he, he….
    Potem pa, srčno upam, da me bo na hitro pobralo.
    Na tem svetu me itak nič ne zadržuje.

  5. Edo komentira:

    Se strinjam – imaš prav

  6. nevenka komentira:

    Saj mišica je bo pozdravila, brez skrbi. Potem pa malo bolj počasi, pa bo.
    Majhni otroci so kot iz gume in naspidirani kot rakete :-)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !