Grmečica

Se kar ne prepoznam, kar ne morem verjet, kako  prijazen, zgovoren in socializiran človek sem postal na stara leta! Za vsakogar si vzamem čas, z vsemi se družim, z vsemi se pogovarjam: z ljudmi, živalmi – in celo že z drevesi!

»Hvala ti, dobro in močno drevo! Desetkrat – stokrat – tisočkrat hvala!«

No, to drevo si je pa res zaslužilo, da sem ga ljubeče objel in se mu zahvalil!

Že spet sem se zaplezal v hribu in že spet brez hribovskih čevljev in brez vsakršnih pripomočkov in opreme.  Po kosilu sem se odpeljal v Bohinj z namenom, da se na rečnem produ nastavim soncu in v miru preberem sobotni časopis – le kaj mi je bilo treba potem še lest v skale nad slapom Grmečica in se plazit nad zgornji kanjon, kjer je še en slap?! – Ja, najbrž  sem hotel  nadoknadit, kar sem zamudil pred 20 leti, ko sem bil prvič pod slapom  –  z ženo, psom in majhnim otrokom – in me žena takrat ni pustila v skale, ker tudi takrat nisem imel primerne obutve!

Deset metrov nad kanjonom zgornjega slapa mi je zdrsnilo na suhem listju, bliskovito sem se obrnil in se vrgel na trebuh (glej glej – če je sila, sem še zmeraj hiter!) in s prsti obeh rok zakopal v zemljo, da bi se ustavil. Nisem se ustavil, prst pod listjem je bila preveč rahla in prhka, samo malo sem zaoral z rokami  in drsel naprej.

Ustavilo me je šele drevo – zadnje in edino drevo nad kanjonom, v katerem je bučal slap!

Vitka, mlada, a vseeno čvrsta in trdno v skalo vrasla smreka – bog ji daj  še sto in sto in še sto let življenja! Še ob nobeni ženski nisem tako drhtel,  še nobene  tako močno objel,  jo zasul s toliko poljubi, ji povedal toliko lepih besed in jo zalil s toliko solzami kot včeraj to smreko!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !