Zbiralec trenutkov

 

V našem malem mestu so lani odprli komisijsko trgovino s starimi in rabljenimi stvarmi. V njej sem pred dnevi naletel na znanca, upokojenega ladijskega zdravnika in zagretega zbiralca pomorskih starin – daljnogledov, busol, sekstantov, pa tudi pomorskih knjig, navtičnih zemljevidov, razglednic in sploh vsega, kar je v zvezi z ladjami, plovbo in morjem. Povedal mi je to in ono o tem, s čim vse je že izpopolnil svojo zbirko, potem pa me je pobaral, če tudi jaz kaj zbiram.

In sem mu odgovoril: “Nič drugega – samo lepe trenutke v življenju!”

“Ja … “, je otožno zavzdihnil stari morski volk, “ …. ampak potem se postaraš, lepih trenutkov je zmeraj manj in zmeraj več je lepih spominov in ko te začne zapuščati še spomin, je tudi lepih spominov zmeraj manj!”

Pred davnimi leti sem gledal film Zbiralec (posnet po romanu J.Fowlesa). Strastni zbiralec metuljev se strastno zaljubi v eno lepo punco in ker ne ve, kako drugače bi prišel do nje, jo pričaka na samem, omami s kloroformom in jo zvleče v klet svoje hiše. (Ta film je gotovo moral videti tudi Wolfgang Priklopil in mu je bil navdih za to, kar je storil z Natascho Kampusch!)

Ampak čudake, ki ugrabljajo punčke in dekleta in jih za dolge meseca in leta zapirajo v kleti svojih hiš, lahko še nekako razumem – ne razumem pa , kako lahko nekdo na travniku ujame živega metulja in ga potem z bucikami pripne na karton , da ima potem še eno mrtvo stvar več v svoji zbirki! Da ne govorim o lovcih, ki gostom v svojih lovskih sobah s ponosom razkazujejo rogovja gamsov in jelenov, nagačene ruševce in sove, pa na zid razpete medvedje kože in podobne trofeje!

Res, nikoli v življenju nisem zbiral nobenih stvari. V moji mladosti so npr. vsi moji prijatelji in znanci kupovali, zbirali in poslušali gramofonske plošče. Tudi jaz sem imel rad glasbo, ampak je nisem nikoli konzumiral na tak način, da bi jo vzel iz ovitka in položil na gramofon – zmeraj sem čakal in se zanašal na srečo, da bom svoje priljubljene komade slučajno slišal na radiu!

Sem tudi ljubitelj poezije in ker si knjig ne maram sposojati v javnih knjižnicah (pač zato ne, ker jih je treba vračati), sem z leti nakupil kar nekaj pesniških antologij in zbirk mojih najljubših pesnikov. Če ne štejem leksikonov, slovarjev in planinskih vodnikov, je teh 100 pesniških knjig vse, kar premore moja zasebna knjižnica!

To pa je tudi moja edina zbirka česarkoli že. Nimam želje po posedovanju stvari, najbolje se počutim, če nimam nič, oz. čimmanj vsega, oz. samo tisto, kar nujno rabim v vsakdanjem življenju: nekaj knjig, srajc, puloverjev, brisač, čevljev, posteljnine, kuhinjske posode… Najbolje bi bilo imeti samo toliko, kolikor lahko naenkrat zbašeš v avto – in se odpelješ kamorkoli!

To da nič ne zbiraš in da nimaš nič, je lahko tudi filozofska odločitev. Med IMETI in BITI – po Frommu – se pač odločiš za drugo. Ampak pri meni so enako odločilni tudi praktični razlogi. Sem namreč nekoliko neurejen, zmeden in raztresen človek in če se nabere okoli mene preveč stvari , jih lahko tako razmečem, pospravim ali založim, da jih nikoli več ne najdem in enostavno pozabim nanje. Npr. novembra kupim zimske čevlje, konec marca jih pospravim na podstrešje, naslednjega novembra pa kupim spet nove čevlje, ker sem čez poletje na stare pač pozabil!

Ja, zbiram pa lepe trenutke! To je edino, kar se mi zdi vredno zbirati in do konca življenja bom zbiral samo še to! Naj mi bog ohrani spomin – ali pa vsaj mirno roko, da jih bom zmogel sproti beležiti in ohraniti na papirju!

  • Share/Bookmark

10 odgovorov to “Zbiralec trenutkov”

  1. nebo komentira:

    Praviš: “Ampak čudake, ki ugrabljajo punčke in dekleta in jih za dolge meseca in leta zapirajo v kleti svojih hiš, lahko še nekako razumem – ne razumem pa , kako lahko nekdo na travniku ujame živega metulja in ga potem z bucikami pripne na karton , da ima potem še eno mrtvo stvar več v svoji zbirki!”
    Se hecaš ali si dejansko resen?

  2. April komentira:

    Všečno!

  3. canis lupus komentira:

    Menda se samo hecaš!
    Razumeti ugrabitelja, ki človeka muči in ne razumeti zbiralca metuljev………to dvoje pa res ne gre skupaj!!!!!

  4. Matej komentira:

    Je res TO, kar se naj zbira? Imeti je po mojem IMETI v odvisnosti od vrednot posameznika (če gradiš na IMETI že ni OK). Je pa potem vprašanje zakaj sploh IMETI? Smo in imamo ljudji, okolje, ki narekuje tiste čevlje, …
    BITI pa lahko da sploh ne pomeni kar koli zbirati (vsaj ne v smislu spominov), tako kot pomorščak opaža, tudi spomin odhaja, in strah pred izgubo teh spomnov je prav tako realen, kot je za imeti ekonomski. Tako filozofsko: biti=živeti ->živeti trenutke, vsak dih…

  5. jaz komentira:

    he he, torej le zbiraš nekaj: zimske čevlje …

  6. Edo komentira:

    Nebo, Canis Lupus – se ne hecam. Razumem marsikaj in marsikoga, tudi kakšnega psihopata – kar pa še ne pomeni, da mu ploskam! Zbiranje živalskih trupel (metuljev, lovskih trofej ipd.) je pa dejansko onkraj mojega razumevanja.

  7. canis lupus komentira:

    Midva se res ne bova razumela, ker sem jaz lovec (pošten!) in mislim, da ti nimaš pojma zakaj se višek živali mora odvzeti. Upam tudi, da zaradi svojega mišljenja ne ješ mesa (tudi to so bila trupla-bile so ubite živali-če ga pojemo ali zbiramo??????)

  8. Edo komentira:

    Pa res ne jem mesa.

  9. darjeeling komentira:

    tudi jaz ne razumem tega z metulji.

  10. nevenka komentira:

    V osnovi mi je bil ta koncept vedno všeč, a sem žal ugotovila, da človek nekatere stvari dobiva v paketu. Npr.: čisto malo lepih trenutkov in neskončno mnogo grdih.
    Tako, da me je postalo lepih trenutkov po malem strah, ker so kot oseka, ki pokaže rebra na morskem dnu, tik pred cunamijem.

    Tako, da sem se znašla pred nalogo, kako na novo definirati lep trenutek.
    Recimo tako, da traja…. :-)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !