Arhiv za April, 2011

Trinajst let

Sobota, April 30th, 2011
 
Trinajst let sem že v tem kraju in v tej hiši. Še nikoli v življenju nisem nikjer ostal tako dolgo!
 
So se mi dogajale slabe stvari v zadnjih letih, sem  že razmišljal o selitvi – a za nesrečnega človeka ni prostora pod soncem, kjer bi lahko odložil breme svojih nesreč in porazov. Dlje ko greš, bolj ko bežiš in se skrivaš, le še težje je to breme in bolj te pritiska k tlom!
 
Zmagam lahko samo tam, kjer sem izgubil. Na istem mestu, v isti areni brez gledalcev, kjer me je bik že enkrat butnil na tla, mi prebodel trebuh in vlekel čreva po prahu, čakam nanj, da ga zgrabim za roge in zvrnem na hrbet. Ole!
 
 
 
 

 

  • Share/Bookmark

Lojzetova zgodba

Ponedeljek, April 25th, 2011
 
Vrstijo se športni, politični, gospodarski in kulturni dogodki, dogajajo se prometne nesreče in naravne katastrofe, naše omizje štirih starih dedcev v bifeju pri Polni luni pa še kar o eni in isti stvari – o ženskah! Le Tone, šef bifeja je modro tiho, najbrž zato, ker je že 30 let srečno poročen. (Nič se ne hvali s svojo srečo, ampak ne more biti drugače – samo srečni zakoni lahko trajajo tako dolgo!)
 
Zato pa danes poslušamo Lojzeta:
 
“… Ko sem bil mlad, sem trpel za postkoitalno depresijo. Pa tudi če mi je bila punca prej zelo všeč, pa tudi če sem bil do ušes zaljubljen vanjo, pa tudi če sem se res moral zelo potruditi, da sem jo spravil v horizontalo, sem po prvem seksu z njo zmeraj zapadel v mračno in tesnobno razpoloženje. Najraje bi še pred jutrom pobegnil in se ne več vrnil – in tako sem večkrat tudi naredil. Zvečer sva šla z žensko skupaj v posteljo – zjutraj pa se je zbudila sama!
Podobno je bilo tudi z Vero. Sicer ji nisem  ušel kar sredi noči, kot že prej kakšni drugi, ampak sva še zjutraj popila kavo, dal sem ji celo priložnost, da me vpraša, kdaj se bova spet videla in sem ji odgovoril: “Ne vem, vse je bilo tako na hitro, te bom že poklical, zdaj pa rabim nekaj dni, da premislim vse skupaj!”

Nisem je poklical – ampak me je čez en teden poklicala sama! Z Vero sva potem ostala skupaj 22 let in vsa ta leta sem jo moral poslušati, kako da sem takrat strahopetno pobegnil in kako se nikoli ne bi vrnil, če se ne bi ona ponižala in me sama poiskala. Da ji je bilo potem takoj žal za to in ji je še zdaj žal, kolikor ima las na glavi, ker je bila to največja napaka, ki jo je napravila v življenju!

Včasih je za kakšen teden ali dva pozabila na to in takrat je bila čudovita žena in ljubica! Znala me je presenetit s šampanjcem po kosilu in s striptizom zraven sladice! Ali pa je poplesavala iz sobe v sobo, si žvižgala in prepevala, me grizla in ščipala in žgečkala, dokler nisem obnemogel od smeha ali se razpenil od jeze ali zasopel od pohote. Tudi med sprehodom po parku me je znala zvleči za drevo in mi ni dala mira preden ni prišla na svoj račun.

Potem pa so spet prišli njeni slabi dnevi, ko je zmerjala in preklinjala in butala z glavo v zid, mi psovala starše in sestre in vse po spisku – ali po cele dneve molčala, se obračala proč in delala grd obraz! Nekoč mi je za prazen nič vrgla v glavo tolkač za meso, da mi je kri zalila oči in so mi v bolnici morali zašiti globoko rano na čelu…

Ampak je bila baba in pol! A si lahko mislite, da mi v vseh teh letih  ni nikoli odrekla in rekla ne! Res da se je tudi ponoči kdaj zaprla v svoj kujavnik na podstrešju , ponavadi pa se je že prej omehčala in ko se mi je zrinila pod kovter, pa četudi še z grdim obrazom od podnevnih zamer, mi je bilo takoj jasno, po kaj je prišla in da me zlepa ne bo pustila zaspati!

Vera je bila kot aprilsko vreme, slabi in dobri dnevi so se ji menjali kot sonce in dež, brez vsakega reda in sistema. Počasi sem spoznal, da nimam na njeno razpoloženje nobenega pomembnega vpliva. Kadar je vstala z levo nogo, bi ji lahko v klovna preoblečen zaplesal kan-kan, pa ji ne bi priklical niti sence nasmeška na obraz! Samo želja po ljubezni jo je lahko ukrotila in omehčala. Eno noč, največ dve noči je vzdržala v svojem podstrešnem kujavniku, potem pa je bila ljubezenska srbečica že tako nevzdržna, da se je morala prit k meni takoj malo podrgnit in popraskat!

Ampak z leti so se stvari med nama počasi, a zanesljivo začele obračati na slabše. Vera je imela čedalje več slabih dnevov in čedalje manj dobrih, čedalje pogosteje mi je očitala, kako da sem hotel že prvi dan pobegnit od nje , ni verjela mojim besedam da jo imam res rad in da je res moja edina, najlepša in najboljša -  ne samo  najbolj sitna, nemogoča in grozna! Po njenem sem ostal z njo samo zato, ker sem bil zaradi slabe vesti pritisnjen ob zid in nisem imel toliko jajc, da bi ušel!

Po 45.letu pa so ji očitno začeli popuščati tudi hormoni in želja po seksu. Samo še enkrat v tednu mi je prišla pogret posteljo, kmalu pa samo še enkrat do dvakrat na mesec… Ampak zdaj ni več ždela v svojem kujavniku, začela je hoditi ven! V bifeju čez cesto si je našla svojo družbo prijateljic in prijateljev, v kateri pa zame seveda ni bilo prostora — Nekoč je prišla domov šele ob štirih zjutraj in rahlo pijana, prižgala je luč, sedla k meni na posteljo in rekla da mi mora nekaj povedat. Namreč to, da me je pred nekaj dnevi z nekom prevarala, ampak da ji je zdaj žal  za to,  saj ima še zmeraj samo mene rada. Molčal serm in gledal v zid, medtem se je Vera slekla in se  gola zrinila k meni pod kovter, hotela me je objet in poljubit, imela je zadah po pivu - jaz pa sem brez besed vstal, se oblekel in obul, sedel v avto, zavil na avtocesto, se ustavil na prvem počivališču, raztegnil sedeže in ostanek noči prespal v avtu.

Z Vero sva potem še nekaj časa živela pod isto streho, tudi pri štedilniku in mizi sva se še kdaj srečala – v postelji pa nikoli več!…”

  • Share/Bookmark

Iver za nohtom

Petek, April 22nd, 2011
 
So ljudje, ki se ves čas ukvarjajo s svojim zdravjem – zato so pa najbrž tudi ves čas bolni!

Najboljši recept za dobro zdravje je, da se z zdravjem sploh ne ukvarjaš!

Torej – zdrav sem kot riba!

Seveda pa tudi mene včasih kaj zvije. Na primer – že nekaj dni me boli leva roka!

Niti ne cela roka, ampak samo prst – in niti ne cel prst, ampak samo konica prsta. Pa sploh ne bi vedel, da me boli in me pravzaprav niti ne boli, če ga pustim pri miru. Boli me samo zdajle, ko sedim pri računalniku in tipkam tale tekst . Če bi obvladal desetprstno tipkanje, najbrž niti to ne bi opazil; ker pa za tipkanje uporabljam samo dva prsta – kazalca obeh rok –  pa me bolečina ves čas opozarja, da je s prstom nekaj narobe. Prst, ki me boli, je po nesreči ravno kazalec leve roke!

Smola pa taka! Če bi šlo za katerikoli drug prst  (razen morda še kazalec desne roke), bi bolečino mirno ignoriral in čakal da mine sama od sebe. Ampak to, da me zaboli vsakič ko udarim po tipkovnici, in da to traja že nekaj dni in sploh ne mine, mi gre pa že rahlo na živce!

Trpel sem par dni, potem sem se pa sinoči le potrudil od blizu pogledat, za kaj se sploh gre. In kaj sem videl – iver za nohtom!

Iver je bila zalomljena in pregloboko pod nohtom, da bi jo lahko potegnil ven s pinceto. Mogoče bi šlo s šivanko – ampak kje pa naj iščem, kako naj pa najdem majhno drobno šivanko v tej veliki hiši, v kateri že dolgo zaman iščem tudi veliko večje stvari – denimo sesalec za prah?!

Pustil bom vse tako kot je in počakal, kaj bo. Mogoče se mi bo pa iver zarasla v meso in potem me ne bo več bolelo, saj ne bo več tujek v telesu in bo postala del mene.

Saj se mi je kdaj v življenju tudi že  v dušo zadrl  kakšen trn, ki me je zelo bolel, pa sem se potem sprijaznil z njim in bi se počutil revnega in prikrajšanega, če bi ga na silo izdrl.

 
(P.s. – Obljubil sem si, da bom zaradi pomembnejših opravkov prekinil s pisanjem bloga, zdaj pa vidim, da me že vsaka iver za nohtom lahko pripravi do tega, da prekršim dobre sklepe in obljube. Očitno ne bo šlo na horuk in bo res potrebno postopno odvajanje, kot mi svetujejo nekateri komentatorji.)
 

 

  • Share/Bookmark

Virtualno pecanje, ličkanje koruze in še kaj

Ponedeljek, April 18th, 2011
 
Intimno druženje z osebki nasprotnega spola je primarna človeška potreba, ki ji tudi sam od časa do časa podležem.  Ampak nikoli nisem navezoval stikov in spoznaval žensk preko časopisnih oglasov in ženitnih posredovalnic, pa tudi ne preko interneta. Še zmeraj sem enakega prepričanja kot sem bil v fantovskih letih , namreč da se za spoznavanje in osvajanje punc ponujajo najlepše priložnosti ob poletnem spravilu sena. Hitro vidiš, kako se katera zna obrniti z grabljami v rokah in kaj ima za pokazat pod kiklo, ko stoji na lojtrniku in zapiha vetrc. Zvečer pri ličkanju koruze in prebiranju fižola pa slišiš tudi kako zna obrnit besedo in kaj  povedat – če ima kaj…
 
Predlani sem nekaj časa prijateljeval z žensko, ki je v petek in svetek visela na Netlogu. Tudi mene je spravila gor, ni mi dala mira, preden si nisem naredil svojega “profila” . Potem ko sem bil pa gor, jo je pa spet zmotilo to da nisem “aktiven”.  Namreč , da ne navezujem stikov, se ne udeležujem forumov in debat, ne zbiram prijateljev in jim ne razpošiljam fotk in videov in glasbenih spotov, pa niti vicev o Husotu in Hasotu – pač nič od vsega tega kar je na Netlogu počela sama…
 
Šele potem  ko me je ta ženska zbrisala s spiska svojih prijateljev (na Netlogu in tudi sicer),  sem se aktiviral. Začel sem s pisanjem bloga. Ampak sem kmalu uvidel, da je bloganje na Netlogu nekaj popolnoma brezveznega in brezplodnega. Večina  blogov na tem portalu ostaja na nivoju presajanja flanc iz tujih zelnikov, izmenjavanja neslanih vicev in kuharskih receptov, tu in tam naletiš še na kakšen šepav verz od nesrečne ljubavi ranjenega srca – in to je to! Netlog je pač to kar je – shajališče virtualnih Don Juanov in hrepenečih abrahamovk, ki oboji nespodobno razakazujejo svoje uvele telesne čare … In pomisliš, da bi se od vse te silne izmenjave napol razgaljenih fotk, rojstnodnevnih voščil, poljubčkov, smehljajčkev, rožic in srčkov moral ta svet že zdavnaj razcveteti v rožni vrt in v oazo vsesplošne ljubezni…
 
Pa se ne! – Zadnjič enkrat sem bil spet na Netlogu in sem poslal sporočilo svoji nekdanji virtualni prijateljici Andreji: “Po dolgem času sem te obiskal  in vidim, da še zmeraj vztrajaš tukaj in sem tudi prebral, da še zmeraj iščeš vse tisto, kar si iskala pred dvema letoma: nova prijateljstva, novo službo in novo ljubezen! A je mogoče, da v vsem tem času še zmeraj nisi nič našla? “.-  In mi je odgovorila “Res je, Edo, nič nisem našla v vseh treh letih, odkar sem tu – ena sama žalost vse skupaj!”
Saj se mi je zdelo! S podobnim izkupičkom kot Andreja se lahko izkaže tudi moj prijatelj Peter. Star je 55 let, pred tremi leti se je ločil, zadnji dve leti pa išče novo žensko na portalu Ona-on. Igra pošteno igro in se ne dela lepšega kot je. S predstavitvene fotke nas gleda okrogloglav, plešast in dobrovoljen dedec z usti do ušes, v levi roki čik, v desni flaša… Evo tak sem, če me katera hoče, naj se javi! Se mu javljajo, ampak nobena taka, ki bi mu bila všeč, vse so njegovih let ali še starejše, on bi pa rad vsaj tako lepo in mlado, kot je bila njegova pobegla žena – to se pravi, ne več kot 45 let staro!

Sem mu zadnjič rekel v gostilni ob flaši piva, da če je že tako neumen, da si hoče spet nakopat na glavo eno babo, ki mu bo grenila življenje kot mu ga je že prejšnja, naj začne hodit v cerkev ali na gasilske veselice, ali naj se vpiše v karate klub ali v društvo proti mučenju živali – povsod ima večje šanse da jo najde kot pa na internetu!  -  No, pri drugi flaši sem bil že bolj prijazen: “Ženski moraš pogledat v oči, ženska ti mora zadišat, kako boš pa vedel da ti diši in da ima lepe oči, če je nimaš pred sabo vsaj na dosegu roke?”

xxx xxx xxx

V prejšnjem zapisu sem povedal, zakaj sem nehal  igrati na  ruleti. Zdaj bom  pa za nekaj časa nehal tudi s pisanjem  bloga. Ne bo mi lahko nehat, z ruleto nisem bil zasvojen, s pisarijo pa sem! Ampak čakajo me novi poslovni in življenjski izzivi in  potrebujem zdravo, trdno spanje  (nič bluzenja ponoči in dremanja čez dan kot doslej), čisto glavo,  jasne misli,  pozornost, osredotočenost, notranji mir, pa tudi posluh za želje in potrebe drugih ljudi. (To predvsem!)

Blog bo pa že malo počakal – oddahnite si!

 

  • Share/Bookmark

Ruleta

Nedelja, April 17th, 2011
Delam. Baje! Imam svoje delo in delovno mesto, ampak me tam nihče nikoli ne  najde. Če pa se to le zgodi, sem deležen neprikritega začudenja: Le kaj se je zgodilo, da te vidimo tukaj?

Zmeraj imam pri roki kak bolj ali manj duhovit odgovor. Zadnjič na primer sem nekomu rekel: “Izgubil sem 200 evrov na ruleti in jih moram zaslužiti nazaj!”

No, malo sem pretiraval. Res sem bil v igralnici, res sem bil na ruleti, res sem izgubil – ampak samo 50 evrov! Pa še to je bil zame kar velik podvig, saj se ponavadi ustavim pri 20 ali 25 evrih izgube v enem večeru.

Pa še teh 50 evrov sem si privoščil izgubiti samo zato, ker je bilo zadnjič! Ruleta je čisti dolgčas. Če staviš malo, se vleče kot kurja čreva, če pa veliko, si pa takoj brez vsega!

Potem pa res lahko zaideš v težave, če imaš pri sebi preveč denarja in si labilen karakter in ne znaš še pravi čas nehat!

Ko sem bil s sinom in njegovo klapo pred meseci prvič v tej igralnici, sem šel zraven z izgovorom, da me zanimajo igralci in ne ruleta. Ampak tudi ta gemblerski folk me že pomalem dolgočasi! Prevladuje moja generacija, abrahamovci in malo starejši: od umetne svetlobe posiveli obrazi, mrtve oči, zavaljena telesa, povaljana in pomečkana oblačila ljudi, ki jim igralnica očitno nadomešča dom in zunaj na sončni svetlobi samo nebogljeno mežikajo

Bolj zanimiva je ruska ruleta – tista s kroglo v šaržerju revolverja. Pred 15 leti so jo igrali na Jesenicah. Med igralci je bil moj znanec, na pogled čisto normalen možakar pri štiridesetih, zaposlen, poročen, oče majhnega otroka. Ni ga izbrala sreča – izbrala ga je krogla!

Končal sem z ruleto.  Igranje na slepo srečo ni po mojem okusu – pa četudi bi dobival! Sreča, ki pade z neba  je slaba sreča. Boljša je tista, ki ji sam prideš naproti in se moraš zanjo malo potrudit!

  • Share/Bookmark

Nasvet

Petek, April 15th, 2011

Če  ženski posodiš  denar, se ti lahko obeta  samo dvoje:  ali te bo grdo izkoristila ali pa se ti bo bogato oddolžila  - seveda  ne z denarjem…

Verjamem pa da Mateji zares trda prede   in me je zato  včeraj res s težkim srcem poklicala, da  bi ji posodil 50 evrov, če imam  kaj namen priti v Ljubljano. Vsota je bila malenkostna, a Mateji bi 50 evrov  veliko pomenilo, saj  je potem, ko je pustila službo v domačem kraju in se preselila k Dragotu, ostala brez vsakih dohodkov , tako da se oba  prebijata z Dragotovo socialno podporo.

Mateja je poštena punca, a  mi je vseeno  malo zagomazelo v hlačah, ko me je poklicala.  Ne morem si pomagat, to je že pogojni refleks – zmeraj kadar me kakšna ženska prosi za denar, se mi to zgodi!

Ko sem ji povedal, da ne ta dan ne  prihodnje dni nimam nobene poti  v Ljubljano, je bila čisto obupana –  potem pa se je spomnila, da bi ji lahko s svoje banke ekspresno nakazal na njen račun. Zdaj je ura pet, je računala, banka pa je odprta do šestih in če bi takoj šel nakazat, bi do šestih ona lahko že denar dvignila pri okencu v Ljubljani.

To bi pa že napravil za  Matejo – a bil sem ravno sredi dela, zavijal sem pakete, in če bi vmes še hodil na banko,  bi bil v zamudi s paketi in jih ne bi uspel do sedmih oddati na pošti. Ko sem ji povedal, da se spet ne bo izšlo, in da ji lahko denar nakažem šele naslednji dan,  je bilo pa njeno razočaranje tako veliko, da je samo še nekaj zajecljala v telefon  in prekinila zvezo.

Naslednjega dne zjutraj pa me je spet poklicala.  Da je Dragotu ušla na balkon, je zahlipala, ker je še od sinoči pijan  in zganja ljubosumje zaradi  mene,  in jo zmerja s kurbo in prasico, ker me je žicala  za denar.  »Pa še sam mi je prigovarjal, naj te pokličem!   - Pravzaprav pa on rabi teh 50 evrov, ampak je prevelika reva, da bi ti sam rekel, potem pa meni  naroča in teži!«

Rekel sem ji, naj mi da Dragota, a Drago ni hotel na telefon.

Škoda, res škoda – ker kot starejši izkušen možakar  bi lahko dal mlečnozobcu dober nasvet! Moški brez denarja je za žensko enak  moškemu   brez  jajc, bi mu rekel, in  če ga nisi sposoben zaslužit  s poštenim delom od šestih do dveh,  oropaj  banko  ali  vlomi v cerkveno blagajno!  Nisi vreden Mateje, če ji ne moreš plačati niti karte za kino  ali večerje  v gostilni!  Vsaka druga  bi se hitro naveličala revščine s tabo – in tudi Mateja se bo. Oropaj banko – to je zate  edina šansa, da še ostane pri tebi!

  • Share/Bookmark

Plezanje na drevo

Četrtek, April 14th, 2011

Bili so časi, ko smo bili več na drevesih kot na tleh. Skakali smo z veje na vejo, gnezdili v duplih, se hranili z drevesnimi plodovi in se oblačili v listje. V prostranih in gostih gozdovih smo lahko premagali velike razdalje, ne da bi nam bilo treba enkrat samkrat stopiti na tla. Goste krošnje so nas varovale pred dežjem, vetrom in sovražniki. V vitkih, golih vrhovih dreves smo imeli razgledne postojanke – jamborne koše, kjer smo merili daljo in nebeško stran.

 Na tleh smo samo umirali.  Srečna smrt, če nas je z drevesa sklatila strela! Nesrečno in  mučno in dolgo crkavanje od bolezni in starosti, ko se krčevito oklepamo življenja z eno samo roko viseč na najnižji veji , ki se počasi  lomi in upogiba…

Bili so hudi časi, ko sem želel splezati na drevo in kar ostati tam.  In tudi v svojih dobrih časih nikoli ne pozabim, od kje sem prišel, preden mi je odpadla dlaka in sem se začel oblačiti v tekstil. Vsako pomlad moram splezati vsaj na eno drevo!

Nimam vnaprej določenega ne dneva ne ure, ne drevesa, na katerega bom splezal. Vse je stvar trenutnega navdiha. Grem po parku ali po gozdu ali po sadovnjaku in kar naenkrat začnem  gledati drevesa z drugačnimim očmi kot ponavadi. Ocenjujem debelino in razpored vej in razdalje med njimi, štejem grče, zarastline in oprimke, preizkušam hrapavost lubja, potihem štejem en, dva, tri, hop, hop, štiri, pet, hop, šest, hop, hop, sedem… in ko tako v mislih splezam do vrha, oz. do najvišje veje, ki bi jo še bilo mogoče doseči,  in ko potem še ocenim, kako bi šlo nazaj dol (ja, tudi to se mi je že zgodilo, da je šlo gor krasno, dol pa nikakor!) – in če vse štima in je drevo pravšnje, si ne bodi len zaviham rokave, sezujem čevlje – in splezam!

Mogoče se je kdo vprašal, zakaj sem včeraj prišel v službo z zasmoljenimi hlačami, razparano srajco, do krvi opraskan in brez nogavic?  – Evo, zato!

  • Share/Bookmark

Hlače

Torek, April 12th, 2011

Z lepo mlado damo sem bil na poslovnem sestanku. Maloprej sem še pomagal prijatelju na gradbišču njegove hiše, komaj sem se še utegnil stuširati in navleči nase druge hlače in srajco in že sem tekel, saj je šlo za pomemben sestanek in dama je bila res lepa.

Sediva na gostilniškem vrtu in sestankujeva,  mlada dama in jaz, ona pri kavi, jaz pri flaši piva (maloprej sem še mešal malto in me je res močno zažejalo!), in medtem ko mi ona pripoveduje in razlaga o svojih poslovnih načrtih, se jaz zagledam  - v svoje hlače!

Že prejšnji dan, ko sva se po telefonu dogovarjala za ta sestanek, sem ji rekel, da bova midva težko poslovno sodelovala, ker da sem že nekaj časa v rahlo razpuščenem agregatnem stanju, napol na zemlji napol v luftu, in naj dobro razmisli v kaj se spušča, razen če ne skriva v rokavu res učinkovitega recepta, da me umiri in prizemlji!

Mlada dama se ni ustrašila, kljub temu je prišla na sestanek, in po tem kako dobre volje in nasmejana je bila, sem sklepal, da je res našla učinkovit recept za moje težave!

Tudi ona se je za kratek hip zagledala v moje hlače, pa ni niti trznila in  niti senčica ni zatemnila njenega sijočega nasmeha.  - Čeprav so bile hlače res grozne! V naglici sem namreč oblekel kar prve, ki so mi prišle pod roko,  potem sem  razmetal omaro, da bi našel druge , a izkazalo se je, da so te nemogoče hlače, ki jih imam na sebi, tudi moje zadnje in edine hlače, ki jih še premorem – če izvzamem tiste, v katerih sem dopoldne mešal malto!

Če začnemo kar pri pasu! Dve zanki za pas sta bili na spodnjem koncu odtrgani in sta štrleli vstran –  tretjo zanko sem pa s pasom sploh zgrešil, tako da so mi na eni strani gledale gate iz hlač – in bogvedi če ne tudi iz razporka, saj  je tudi tam manjkal en gumb, in to spodnji , najbolj pomemben! Na stegnih rjavi madeži polite kave, na kolenu luknja, robovi hlačnic scufani in blatni.  (En dan prej sem namreč na sprehodu ob Savi zašel v močvirje!) – Ja, res bi bilo bolje, če bi ostal kar v delavskih hlačah, v katerih sem pri prijatelju mešal malto!

Lepa mlada dama mi je obljubila, da bo naslednji dan spet prišla in če bo držala besedo, je uspešno opravila tudi drugo preizkušnjo in je iz pravega testa, da res postane moja nova sodelavka! Temeljito bom obnovil svojo garderobo in na najino prvo delovno kosilo jo bom peljal oblečen kot se šika. – S hlačami na rob!

  • Share/Bookmark

Plešem in jočem

Sobota, April 9th, 2011
 
MOŠKI, NAREDITE KAJ ZASE, APRIL JE TU! , piše na panoju pred prikazovalnico virtualnega seksa na Bledu.
 
Sem normalen zdrav moški in rad naredim kaj zase (pa ne samo v aprilu) – ampak virtualni seks res ni nekaj, po čemer bi se mi cedile sline.
 
Svoj moški pomladni ples sem danes zaplesal v hribih visoko pod Ratitovcem, na sončnem parobku nekje med Torko in Zgornjimi Danjami.
Ni bil to noben vnaprej načrtovan in pripravljen obredni ritual, po sili pogansko čaščenje sonca ali kaj podobnega new-agevskega in okultnega. Preprosto – bil sem tam, bilo je lepo in prijelo me je, da malo zaplešem! Sezul sem čevlje , da sem z bosimi nogami začutil zemljo in tudi srajco sem slekel, da sta mi prišla do živega sonce in veter. No, pa saj niti nisem plesal, samo malo sem poskakoval z noge na nogo, ker so me zbadali v podplate kamenčki in macesnovi storžki , zraven sem pa tulil in se drl in se režal – na koncu sem se pa še malo zjokal.
 

Jok pa je disciplina, ki jo zadnja leta zavestno gojim. Začelo se je spontano – takrat ko me je zapustila žena in sem videl, da nesrečo laže prenašam, če jo utapljam v solzah. Zdaj se pa že znam zjokati tudi od sreče ali pa tudi čisto brez zveze – npr. v avtu, ko slišim po radiu kakšno srce parajočo popevčico.
 
Moram pa probat še pred kakšno žensko. Solze mi polepšajo oči. Sem preveril v ogledalu.
 
 
 

 
 
 
 
 
 

 

.

  • Share/Bookmark

Nova sodelavka

Sobota, April 9th, 2011

Pomesti tla. Umiti šipe. Oprati zavese. Omesti pajčevine z zidov. Obrisati prah s polic. Pospraviti navlako iz predalov. Ošiliti svinčnike. Naročiti nove napise in reklamne table. Kupiti nov računalnik. Se priklopiti na telefon in na hitri internet. Zamenjati pipo, iz katere že dolga leta samo kaplja in nič ne teče. Nič več lulati v lijak. Montirati grelnik za vodo. Zamenjati stare razmajane stole z novimi in udobnejšimi. Nabaviti osvežilec zraka in kupovati samo še odišavljeni toaletni papir. Urediti knjigovodstvo in računovodstvo. Objaviti nov urnik. Napraviti poslovni načrt. Izterjati stare dolgove. Izboljšati bilanco. Se lepše oblačiti. Nogavice menjati vsak dan, srajce vsaj vsak tretji dan. Shujšati za 3 do 5 kil. Se obriti vsaj dvakrat in se stuširati vsaj trikrat na teden. Pristriči obrvi (da ne bom gledal kot zver izza grmovja!). Zobe očistiti po vsaki jedi in ne samo zvečer kot doslej. (Zadah iz ust!). Se izogibati kletvic in nespodobnih besed. Prebrati knjigo o lepem vedenju (in se tudi ravnati po njej!). Se naučiti plesati polko in valček. (Če se moja nova sodelavka poroči in me povabi na ohcet, si bom vzel pravico do vsaj enega plesa z nevesto!)

Dobrodošla, Sonja, na moji ladji! Če si preživela tole dobrodošlico, boš tudi vse drugo, nič hujšega te ne more več doleteti. Kapitanu se je že malo dremalo in sanjalo, krmilo mu je že uhajalo iz rok – zdaj bo pa spet buden in čil drvel skozi poslovne viharje!

 (Krpanje jader v bonacah in zlivanje vode čez krov je pa delo posadke – ne bo ti zmanjkalo dela!)

  • Share/Bookmark

Emilija

Četrtek, April 7th, 2011
 
Ženske – ta čudovita, ta usodna bitja!

Časa ne merim ne po letih ne po letnih časih, ampak po tem, s katero žensko sem kdaj bil – hodil z njo, živel z njo, jo ljubil,  imel rad, trpel zaradi nje.

V tej pomladi – sicer pa v visokem poletju svojega življenja (ki se počasi že prepreda z blagimi odtenki jesenskih barv) – se s solzami v očeh spominjam svoje mladosti in svojih prvih ljubic.

Pri devetnajstih sem prvič spal s punco mojih let – pri dvajsetih pa prvič s starejšo, zrelo žensko.

Ime ji je bilo Emilija. En sam dan, eno samo noč sem bil z njo – a v mojem življenjskem koledarju so tudi kratke in najkrajše ljubezni označene z rdečo barvo nedelj in praznikov: moj Božič, moje Novo leto, moja Velika noč, moj Prvi maj, moj Dan borca, moj Dan vstaje, moj Dan zmage,  moji Vsi sveti,  moj Praznik republike… moja Noč z Emilijo…

O tej noči sem nekoč davno že poskušal pisati v enem poglavju neke povesti , pa ni izpadlo dobro, ker sem si preveč izmišljeval, dramatiziral in literariziral. Takrat sem se še nadejal, da bom napravil pisateljsko kariero in v skladu s tem smotrom sem tudi pisal – rahlo prenapeto in prenapihnjeno!

Kariera mi je šla v franže in to je super!  Zdaj vsaj lahko pišem tako kot mi paše – in ne tako kot bi komu pasalo brati!

Tri dni sem že lazil po idrijskih in cerkljanskih hribih. Prvo noč sem prespal na seniku, drugo pod drevesom, tudi tretja noč me je ujela v gozdu in sem že spet svetil z baterijo pod smrekami, kje bi si postlal – potem se je pa gozd razredčil in skozi večerni polmrak med drevesi so motno zasijali beli zidovi samotne kmetije. Ker so bila vsa okna temna, sem že mislil da je hiša prazna in zapuščena – v trenutku pa, ko sem šel mimo, so se odprla hlevska vrata in ven je prišla ženska s prižgano petrolejko v eni in z golido sveže namolženega mleka v drugi roki.

V prej omenjeni povesti se mi je zapisalo, da se je kmečka ženska našega junaka tako zelo ustrašila, da ji je petrolejka padla na tla in se razbila, razliti petrolej pa da je začel goreti. Ta mali požar sem pritaknil v povest kot uvod in sprožilo kasnejšega posteljnega požara, v katerem zagorita moja protagonista.

Z Emilijo sva nazadnje res pristala v postelji, čeprav v resnici ni bilo tako filmsko dramatično kot sem napisal v povesti. Po večerji se je celo še nekaj časa delala kot da me hoče dat spat v zgornjo kamro – potem pa tudi, da naj ostanem v spodnji izbi in da bo ona šla gor! Se je pač odločila poskusiti v vlogi krepostne krščanske ženske – z vseh kotov in sten so naju namreč gledali Jezuščki in Device Marije…  Šele po dolgem pregovarjanju in milih prošnjah sem dosegel, da je legla k meni – ampak se je vlegla čisto na drugo stran postelje in to do vratu oblečena in zapeta! Tudi potem ko sem se ji  počasi približal pod kovtrom in jo malo po malo začel slačiti , mi ni še nič pomagala, in je še zmeraj ležala kot mrtva – čisto do zadnje cunjice, ki jo je še imela na sebi! Šele s to zadnjo cunjico je snela masko krščanske krepostnosti ; nestrpno, hlastno in sestradano me je povlekla nase, z eno roko mi je kuštrala lase, z drugo božala po hrbtu in pridušeno stokala: “Tako sem čakala – tako sem čakala – tako sem čakala…”

Vsakemu mlademu fantu za vzpodbuden uvod v moška leta privoščim kakšno tako Emilijo. – Vsaki zarjaveli Emiliji pa privoščim fanta, kot sem bil takrat jaz!

 
  • Share/Bookmark

Počasna kura

Torek, April 5th, 2011

Že od  včeraj šepam. Natrgal  sem si mečno mišico. Kriv je pa Videk.

Medtem ko smo se pred slaščičarno nastavljali soncu in  lizali vsak svoj sladoled – Videk, Ana, njun oče in jaz –  se  mi je Videk pohvalil, da med vsemi fantki v vrtcu najhitreje teče, jaz sem ga pa začel kibicati, če bi se tudi z mano upal pomeriti v teku.

»Ne, s tabo pa ne!« je odločno odkimal.

»Zakaj pa ne? A se mar bojiš, da te bom premagal?«

»Sploh se te nič ne bojim!« se je zasmejal Videk. »Ti si ena navadna počasna kura!«

»Kaj ne slišim? – A si ti to meni rekel?!«

Prijel sem  ga za uhelj, kot da  mu bom navil uro, Videk je pa dobro vedel, da se mu tega od mene res ni  treba bati, in je še bolj  veselo kričal: »Počasna kura! – Počasna kura! – Počasna kura!«

Ampak sem ga le skibical! Ko sva polizala sladoled, sva se postavila na namišljeno štartno črto, Vidkov oče je štel do tri in tekma se je začela. Videk jo je ucvrl, kolikor so ga pete nesle – jaz pa sem daleč za njim s smešnimi gibi oponašal počasno kuro. Šele ko je bil moj rival že več kot pol poti do dogovorjenega cilja na koncu trga, sem se tudi sam spustil v tek, malo pred ciljem sem ga skoraj že ujel, potem pa me je sklatila – dobesedno sklatila! – na tla nenadna huda bolečina v nogi. Videk je zmagoslavno pritekel prvi v cilj, jaz sem pa par metrov za njim samo še komaj šepal in vlekel nogo za sabo.

»No, a zdaj vidiš, da si res počasna kura! Še hoditi ne moreš več, kaj šele  teči – in kaj šele tako hitro kot  jaz!« je Vidka kar razganjalo od ponosa, ko sva se vračala nazaj proti slaščičarni. Tam sem ga za zmago nagradil s še eno kepico sladoleda – sebe pa s tolažilnim kapučinom.

»Zdaj pa vidim, da sem res že prestar, da bi se meril z mladino -  celo s tisto iz vrtca!,« sem rekel Vidkovemu očetu. »Se bom raje udeležil kakšnega upokojenskega teka za zdravo srce – tam imam mogoče še šanse, če bom pridno treniral!«

  • Share/Bookmark

Grmečica

Nedelja, April 3rd, 2011

Se kar ne prepoznam, kar ne morem verjet, kako  prijazen, zgovoren in socializiran človek sem postal na stara leta! Za vsakogar si vzamem čas, z vsemi se družim, z vsemi se pogovarjam: z ljudmi, živalmi – in celo že z drevesi!

»Hvala ti, dobro in močno drevo! Desetkrat – stokrat – tisočkrat hvala!«

No, to drevo si je pa res zaslužilo, da sem ga ljubeče objel in se mu zahvalil!

Že spet sem se zaplezal v hribu in že spet brez hribovskih čevljev in brez vsakršnih pripomočkov in opreme.  Po kosilu sem se odpeljal v Bohinj z namenom, da se na rečnem produ nastavim soncu in v miru preberem sobotni časopis – le kaj mi je bilo treba potem še lest v skale nad slapom Grmečica in se plazit nad zgornji kanjon, kjer je še en slap?! – Ja, najbrž  sem hotel  nadoknadit, kar sem zamudil pred 20 leti, ko sem bil prvič pod slapom  –  z ženo, psom in majhnim otrokom – in me žena takrat ni pustila v skale, ker tudi takrat nisem imel primerne obutve!

Deset metrov nad kanjonom zgornjega slapa mi je zdrsnilo na suhem listju, bliskovito sem se obrnil in se vrgel na trebuh (glej glej – če je sila, sem še zmeraj hiter!) in s prsti obeh rok zakopal v zemljo, da bi se ustavil. Nisem se ustavil, prst pod listjem je bila preveč rahla in prhka, samo malo sem zaoral z rokami  in drsel naprej.

Ustavilo me je šele drevo – zadnje in edino drevo nad kanjonom, v katerem je bučal slap!

Vitka, mlada, a vseeno čvrsta in trdno v skalo vrasla smreka – bog ji daj  še sto in sto in še sto let življenja! Še ob nobeni ženski nisem tako drhtel,  še nobene  tako močno objel,  jo zasul s toliko poljubi, ji povedal toliko lepih besed in jo zalil s toliko solzami kot včeraj to smreko!

  • Share/Bookmark

Zbiralec trenutkov

Sobota, April 2nd, 2011
 

V našem malem mestu so lani odprli komisijsko trgovino s starimi in rabljenimi stvarmi. V njej sem pred dnevi naletel na znanca, upokojenega ladijskega zdravnika in zagretega zbiralca pomorskih starin – daljnogledov, busol, sekstantov, pa tudi pomorskih knjig, navtičnih zemljevidov, razglednic in sploh vsega, kar je v zvezi z ladjami, plovbo in morjem. Povedal mi je to in ono o tem, s čim vse je že izpopolnil svojo zbirko, potem pa me je pobaral, če tudi jaz kaj zbiram.

In sem mu odgovoril: “Nič drugega – samo lepe trenutke v življenju!”

“Ja … “, je otožno zavzdihnil stari morski volk, “ …. ampak potem se postaraš, lepih trenutkov je zmeraj manj in zmeraj več je lepih spominov in ko te začne zapuščati še spomin, je tudi lepih spominov zmeraj manj!”

Pred davnimi leti sem gledal film Zbiralec (posnet po romanu J.Fowlesa). Strastni zbiralec metuljev se strastno zaljubi v eno lepo punco in ker ne ve, kako drugače bi prišel do nje, jo pričaka na samem, omami s kloroformom in jo zvleče v klet svoje hiše. (Ta film je gotovo moral videti tudi Wolfgang Priklopil in mu je bil navdih za to, kar je storil z Natascho Kampusch!)

Ampak čudake, ki ugrabljajo punčke in dekleta in jih za dolge meseca in leta zapirajo v kleti svojih hiš, lahko še nekako razumem – ne razumem pa , kako lahko nekdo na travniku ujame živega metulja in ga potem z bucikami pripne na karton , da ima potem še eno mrtvo stvar več v svoji zbirki! Da ne govorim o lovcih, ki gostom v svojih lovskih sobah s ponosom razkazujejo rogovja gamsov in jelenov, nagačene ruševce in sove, pa na zid razpete medvedje kože in podobne trofeje!

Res, nikoli v življenju nisem zbiral nobenih stvari. V moji mladosti so npr. vsi moji prijatelji in znanci kupovali, zbirali in poslušali gramofonske plošče. Tudi jaz sem imel rad glasbo, ampak je nisem nikoli konzumiral na tak način, da bi jo vzel iz ovitka in položil na gramofon – zmeraj sem čakal in se zanašal na srečo, da bom svoje priljubljene komade slučajno slišal na radiu!

Sem tudi ljubitelj poezije in ker si knjig ne maram sposojati v javnih knjižnicah (pač zato ne, ker jih je treba vračati), sem z leti nakupil kar nekaj pesniških antologij in zbirk mojih najljubših pesnikov. Če ne štejem leksikonov, slovarjev in planinskih vodnikov, je teh 100 pesniških knjig vse, kar premore moja zasebna knjižnica!

To pa je tudi moja edina zbirka česarkoli že. Nimam želje po posedovanju stvari, najbolje se počutim, če nimam nič, oz. čimmanj vsega, oz. samo tisto, kar nujno rabim v vsakdanjem življenju: nekaj knjig, srajc, puloverjev, brisač, čevljev, posteljnine, kuhinjske posode… Najbolje bi bilo imeti samo toliko, kolikor lahko naenkrat zbašeš v avto – in se odpelješ kamorkoli!

To da nič ne zbiraš in da nimaš nič, je lahko tudi filozofska odločitev. Med IMETI in BITI – po Frommu – se pač odločiš za drugo. Ampak pri meni so enako odločilni tudi praktični razlogi. Sem namreč nekoliko neurejen, zmeden in raztresen človek in če se nabere okoli mene preveč stvari , jih lahko tako razmečem, pospravim ali založim, da jih nikoli več ne najdem in enostavno pozabim nanje. Npr. novembra kupim zimske čevlje, konec marca jih pospravim na podstrešje, naslednjega novembra pa kupim spet nove čevlje, ker sem čez poletje na stare pač pozabil!

Ja, zbiram pa lepe trenutke! To je edino, kar se mi zdi vredno zbirati in do konca življenja bom zbiral samo še to! Naj mi bog ohrani spomin – ali pa vsaj mirno roko, da jih bom zmogel sproti beležiti in ohraniti na papirju!

  • Share/Bookmark