Pravi pogum

Že dolgo nisem bil v kinu in tudi sicer ne gledam filmov.  Rad sem jih gledal v otroštvu, ko sem še verjel, da je vse res, kar se dogaja na platnu  - pa tudi v fantovskih letih sem peljal v kino kakšno punco, seveda pa sva  temo v dvorani izkoristila za kaj drugega kot pa za gledanje filma.

Nisem videl  filma Pravi pogum. O njem vem samo to, kar sem danes popoldne, ko sem bil  v Kranju, prebral na filmskem plakatu – da je to vestern, v katerem 14-letna punčka s pomočjo starega zapitega šerifa maščuje smrt svojega očeta. Obetaven naslov in obetavna vsebina, ampak sem si že spet premislil tik pred zdajci! Sem že bil v kinu, sem že stal pred blagajno,  sem že segel v žep po denarnico da bi kupil karto, blagajničarka se mi je spodbudno , že skoraj zapeljivo nasmehnila izza stekla svoje kabinice – potem pa me je nekaj prešinilo, skremžil sem se in se z roko lopnil po čelu, kot da sem se ta hip nečesa važnega spomnil, kar terja od mene takojšnjo akcijo in ukrepanje – rekel sem: »Ah, samo trenutek – koj bom nazaj!« – zunaj pa sem dvakrat globoko zajel sapo, planil v avto, pohodil plin in oddivjal.

In me ni bilo več nazaj. In nisem videl filma Pravi pogum. To, kar sem zaglumil pred blagajničarko je bila samo teatralna gesta, čisti blef! – Pa naj je na sporedu še tako pretresljiva ljubezenska drama, ali še tako herojska vojna epopeja, ali pa komedija, da počiš od smeha , pa naj nimam  pod milim nebom nič pametnejšega  za počet  in naj imam še tako trden namen da grem v kino – me najpozneje pred blagajno, včasih pa tudi že potem, ko kupim karto,  obide misel da bom v dveh urah, kolikor traja predstava, zamudil prav toliko svojega lastnega življenjskega filma in  svojih lastnih priložnosti – če že ne za pravo pustolovščino, za pravo srečo , za pravo ljubezen in za pravi pogum, pa za kaj tudi malo manj filmsko dramatičnega, pretresljivega in razburljivega –  npr. za srečanje s prijateljem v slaščičarni Slonček,  za občudovanje sončnega zahoda nad Triglavskim pogorjem, za ogled nogometne tekme v ligi prvakov,  ali da v leški igralnici počasi in zanesljivo zakockam svojih običajnih 25 evrov. (Ruleta je moja zadnja neškodljiva razvada – več kot toliko nikoli ne zgubim!)

Že kupljeno karto za kino lahko podarim prvemu, ki stoji za mano v vrsti in grem spet po svojih vsakdanjih poteh. – Pajek na zidu, muha na okenski polici, mačka, ki je ujela  miš na vrtu pod mojim oknom, otroški živžav na trgu , listi ki padajo z dreves, oblaki na nebu,  obrazi potnikov na vlaku in kvartopircev v gostilni –  vse kar je stvarno navzoče in otipljivo,  pa naj je videti še tako mimobežno, majhno in nepomembno,  mi je dosti bolj zanimivo in vredno pozornosti  kot  še tako glamurozni in spektakularni  prizori na filmskem platnu!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !