Bife pri Polni luni

 
Štirje stari dedci (55, 58, 59, 63 let), v zakotnem bifeju na koncu ulice. Trije (bolj ali manj) stalni gostje plus lastnik bifeja, vsi sami stari znanci. O čem bomo danes? Ne o skokih v Planici ne o Gadafiju v Libiji in ne o atomski nevarnosti na Japonskem – ampak o tem, kar nas (še zmeraj!) najbolj zanima – o babah! Vsi smo še zdravi in pri močeh in posteljno aktivni – ali pa vsaj delamo na tem, da bi bili! Pa še prvi pomladni dan je danes, pa še polna luna za povrh! – Pravi čas za resen moški pogovor o res življenjsko pomembnih rečeh!

Ta večer sta imela glavno besedo A. in F., najmlajši in najstarejši član klape – srednja dva, gostilničar in pisec teh vrstic, pa sva bolj ali manj molčala in poslušala. Bova že drugič tudi midva kaj povedala!

Spet je začel A. – kdo pa, če ne on, že službo ima tako, da se mu ves čas kaj dogaja. Je namreč serviser bele tehnike - občasno pa tudi  osamljenih gospodinj. Pohvalil se je z zadnjo, ki jo je položil, 62-letno vdovo iz sosednega kraja. Poklicala ga je, ker se ji je pokvaril pralni stroj, popravil ga je, vesela, ker bo lahko spet prala, mu je skuhala kavo in nalila viski, vse skup pa se je končalo na kavču v dnevni sobi. “Stara je bila fenomenalna” , je bil navdušen A., “odkril sem njeno G- točko, celih pet minut jo je rukalo in me je vsega pošpricala!”

“Z lepim se hvališ”, ga je prekinil F. “Saj se tudi meni zgodi, da se kdaj ne morem izognit kakšni stari koki, ampak se s tem res ne bom hvalil pri šanku.”

F. ima še boljšo službo kot A. – pet mesecev v letu dela kot oskrbnik v planinski koči, ves ostali čas pa počiva in si nabira moči za novo sezono. V teh mesecih se pa res nagara, poleg vsega drugega mora skrbeti za svoj haremček žensk – kuharic, točajk, sobaric – in jih krotiti, da se ne spraskajo med sabo. Oskrbnik koče je pač vrhovni arbiter, o vsem odloča in razsoja – samo še nebo in bog sta nad njim!

Najmlajša iz njegove predlanske posadke je imela samo 17 let in je imel z njo hude težave, ker se je zagledala vanj in jo je nekoč golo zalotil v svoji postelji in ni hotela iz nje, dokler ni dobila, po kar je prišla. Ker se je spozabil z mladoletnico, (in to ne samo enkrat – še večkrat se mu je pritihotapila v sobo ), je F.-ja močno pekla vest, sploh, ker se je poznal z njenim očetom – in je zato naslednjo sezono ni več uvrstil v kuhinjsko posadko, čeprav se je spet prijavila in je celo očeta nagovorjala, naj zastavi pri F.-ju dobro besedo zanjo! Ko pa tudi to ni zaleglo, se je pa neke lepe sobote kar sama pojavila v koči, mlada nadebudna planinka z nahrbtnikom, pohodnimi palicami in gojzerji, ves večer je sama zase sedela v zadnjem kotu, ko pa so opolnoči že vsi drugi šli spat na skupna ležišča in sta z oskrbnikom ostala sama v gostinski sobi, je punca planila izza mize in se mu obesila okoli vratu, kot pijavka se je prisesala nanj, in kaj je našemu prijatelju ostalo drugega kot da se spet spozabi z njo, čeprav je pred to sezono storil vse, da se izogne ponovni skušnjavi!

Vsi trije, z A-jem vred, smo F.-ju začeli miriti slabo vest in mu prigovarjati, da je takale mlada tepka nekaj, kar si možakar naših let lahko mirne duše in brez greha privošči, sploh če se mu že sama prikotali v naročje! Tega se ne obžaluje, na to se pije, smo rekli in naročili drugo rundo.

Po tretji rundi smo bili pa že malo okrogli in smo se strinjali tudi že s tem, da niti starih posušenih češpelj ni za zametavati , ker se tudi iz njih še zmeraj da stisnit kakšno kapljo sladkega soka, samo pritisnit je treba malo močneje!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !