Jantarne oči

 
Helenca me je prosila, če bi jo lahko peljal k njenim na Vrhniko, da bi vzela tam še par stvari, ki jih rabi v Tržiču, kjer sta se s Tomažem pred kratkim vselila v njuno prvo skupno sobo. Seveda je tudi Tomaž šel zraven – sveže obrit, lepo oblečen in počesan , pa tudi čisto trezen in veliko bolj resen in molčeč kot ponavadi, ker sta ga zdelovala strah in trema pred prvim srečanjem z Helenčinim očetom.
 
Tudi Helenca je bila nenavadno molčeča. Že kar lep čas smo se vozili, ko mi je s cmokom v ustih le zaupala, kaj jo muči: »Oprosti, težko mi gre z jezika, a bi te vseeno nekaj prosila. Lepo te prosim, nikar ne povej mojim, da sva s Tomažem zdaj oba brez službe. Če te bodo kaj vprašali pa reci, da dela Tomaž v avtopralnici, jaz pa da sem čistilka na osnovni šoli v Križah… Saj sem tudi res že poslala prošnjo in mogoče bom celo res dobila to službo, kdo pravi da ne? Res mi je grozno, da moram lagat, ampak ti ne poznaš mojega očeta, trideset je delal v tovarni usnja, hoditi na šiht mu je bilo vsak dan posebej v čast in ponos – predlani pa so tovarno zaprli in je skupaj z vsemi drugimi ostal na cesti. A si predstavljaš, kako se je počutil – kot drek na cesti! Človek, ki ne dela, moški ki ne hodi v službo in ne prinese denarja domov, je bil zanj zmeraj en drek vreden – potem pa je bil kar naenkrat on sam tak ničvredni drek. Že dve leti čemi doma kot kup nesreče in rezlja lesene kipce in figurice za jaslice, da se zamoti in pozabi…«
 
»Ne se bat, nič ne bom narobe rekel, pa tudi zakaj bi sploh šel z vama v hišo in karkoli govoril, saj sem samo vajin znanec in šofer. Malo se bom sprehodil naokoli, me bosta že poklicala, ko bosta končala obisk!«, sem rekel.
 
Načrt sem imel dober, a se ni čisto posrečil. Ko smo se pripeljali na Vrhniko, sta šla onadva sama na svoj križev pot k njenim domov, jaz pa sem v bližnji kitajski restavraciji naročil svojo najljubšo kitajsko jed. Po kosilu pa sem se presedel v bife čez cesto, naročil kavo in prebral časopis.
 
Bil sem že pri drugi kavi in listal po že ne vem katerem časopisu in reviji, ko me je poklicala Helenca. Njeni – to se pravi oče in babica – da bi tudi mene radi še videli, preden gremo, ker ju zelo zanima, kdo je ta prijazni in ustrežljivi gospod, ki pušča vnemar svoje delo in nujne opravke, da lahko prevaža naokoli dva razvajenca, ki še pomislita ne na to, da bi se lahko iz Tržiča na Vrhniko in nazaj peljala tudi z avtobusom – na primer!
Znašel sem se pred majhno pritlično hiško, kar nekako zgubljeno med večjimi hišami sredi kraja. Spredaj ograjen vrtiček, poln glinenih palčkov in drugih pravljičnih bitij, na ganku konjski komati z medeninastimi okraski, pa cela vrsta doma narejenih ptičjih hišic, pod napuščem staro kmečko orodje: muzejska slamoreznica, zarjavel plug, lesena kolesa od lojtrnika…

Najprej v kuhinjo k babici! Zibala se je v gugalniku in štrikala, očala na nosu, ruta na glavi, volnen pled okoli ramen – originalna babica iz starih domačih. povesti. »Pejta ven na cigaret!« je ukazala mladima dvema, »Se bom že sama pogovorila z gospodom!«

»A vi veste, da naša Helenca nima mame?« – je bilo prvo, kar mi je rekla. »Ženska, ki jo je rodila je kurba in pijanka, ne zasluži si imena mama. Naravnost iz porodnišnice se je z avtobusom pripeljala na Vrhniko, potrkala je na vratih in ko ji je moj sin šel odpret, mu je potisnila v naročje vekajočo štručko in se s prvim avtobusom odpeljala nazaj v Ljubljano. Nikoli več ni prišla nazaj …«

Potem pa tišje in zaupno: »Po pravici mi povejte – kdo je ta Tomaž, kakšen človek je? — Meni je čuden, sploh mi ni všeč, odkar je tukaj, ni rekel več kot tri besede, izmikal je pogled, ves čas je gledal vstran ali v tla…!

»Tomaž je fejst fant, » sem rekel, » rad ima Helenco in vse bo naredil, da ji bo dobro z njim. Najbrž pa mu je še malo nerodno, pred vami in vašim sinom – tudi mene je bilo strah, ko me je moja prva punca prvič pripeljala k sebi domov, tudi jaz nisem vedel, kam bi gledal in kaj bi rekel. Prvi obisk pri starših od punce je druga najhujša preizkušnja za vsakega fanta – komaj kaj lažja od tiste, ko je prvič na samem z njo in ji mora na štiri oči povedati in pokazati, kako jo ima rad…«

»Kje pa dela – če sploh kaj dela?« je babica še naprej vrtala vame.

»Ja… v avtopralnici… dela…«, sem pridno ponovil, kar sta me naučila, malo se mi je zataknilo, laž tudi meni ne gre zlahka z jezika.

»A pa se vam ne zdi čudno, da še nima svojega avta? Če je star 28 let in če že 5 let dela v avtopralnici, kot pravi, bi pa ja lahko zaslužil vsaj za en poceni star avto, da bi Helenco sam pripeljal na Vrhniko, ne pa da nadleguje druge ljudi …«

»… Ah, saj sem veseljem prišel!« sem jo prekinil. »Privatnik sem, ne hodim v službo, čas imam in rad se vozim naokoli.«

Potem so se odprla vrata in prišel je tudi Helenčin oče, majhen zaraščen možakar v umazanem delovnem pajacu. Malo obotavljiv in nezaupljiv je bil videti, ko pa sem mu stisnil roko, rekoč: »Ah, v kakšni lepi hišici živite, kot v pravljici je pri vas – a ste vse te stvari sami napravili in sami skupaj znosili…?«, sem očitno zabrenkal na pravo struno, takoj je prisedel k mizi in mi nalil en frakeljček šnopsa, pa še sebi enega, in mi začel na dolgo in široko pripovedovati, kje je kaj našel, od kje prinesel in kako je kaj naredil. Vsak star predmet, vsaka doma narejena stvar ima svojo zgodbo in zgodbe, ki jih pripovedujejo zbiralci in rokodelci, so lahko zelo dolge zgodbe… Tako da se je zunaj že stemnilo in je bila Helenca že nestrpna in je rekla da bi že lahko šli!

Moram pa še povedat, po kaj je Helenca sploh prišla v Vrhniko in zakaj me je vzela za šoferja. Rabila je prevoz za psa. Pes je bil srednje velikosti, pravzaprav pa bolj velik kot majhen, ene čudne pasme domača žival, mešanec med škotskim ovčarjem in še enim bolj kosmatim in skuštranim psom. Videl sem ga že v veži, ko sem prišel v hišo, povsem negibno in z malo postrani nagnjeno glavo je sedel v kotu, oči so se mu rumeno svetlikale iz polmraka. Sem ga že hotel pobožati po glavi, pa me je Helenca prijela za rokav in mi zadržala roko: »Ah saj ni živ, našopan je z žaganjem, čeprav je videti kot živ – a ne da ?!” se je zasmejala. “ Že dolgo je pri hiši, oče mi ga je prinesel, ko sem bila še čisto majhna , ne vem kje ga je staknil, najbrž na smetišču. Nimam mame, nikoli je nisem imela – imam pa očeta – in babico – in tegale Fica. Nikoli se še ni peljal z avtom, še smrčka ni nikoli pokazal iz hiše, to bo zanj pravi ognjeni krst!”

Vso pot od Vrhnike do Tržiča je Fic kar nekako otrplo ždel na zadnjem sedežu pri Helenci in z malo postrani nagnjeno glavo otožno gledal skozi okno. V soju žarometov nasproti vozečih avtomobilov so se mu prižigale in ugašale rumene jantarne oči.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Jantarne oči”

  1. Cruz Knipe komentira:

    Wonderful beat ! I wish to apprentice whilst you amend your site, how can i subscribe for a weblog web site? The account helped me a appropriate deal. I were a little bit acquainted of this your broadcast offered vibrant transparent idea

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !