Bralec

Veliko let sem živel s slepo žensko. Vid je izgubila kot mlado dekle, zaradi zapletov pri sladkorni bolezni. Samo nekaj mesecev je pestovala to nesrečo, potem pa je dobila psa vodnika, se odselila od staršev in spet začela živeti. Spoznal sem jo v enem od ljubljanskih lokalov in sem se takoj zagledal vanjo: v njene zamolklo zlate lase, v dolgi vitki vrat, podedovan od egiptovskih kraljic, v jamice na ličkih, ko se je smejala. To da ne vidi sem komaj opazil in se mi tudi ni zdelo pomembno.
 
Ko sva začela živeti skupaj, me je vsak dan znova navduševala s svojim občutkom za prostor in za razporeditev stvari v njem, pa tudi s spretnostjo pri vsakdanjih opravilih: sama je kuhala, pekla kruh in pecivo, pospravljala stanovanje, skrbela za rože, celo pulover mi je spletla za rojstni dan. (In to z vzorcem – vse niti in zanke je imela na pamet preštete!). Zanosila je in rodila, med mojo odsotnostjo je dolge ure in dneve ostajala sama z otrokom, ga dojila, umivala in previjala, ga učila hoditi in govoriti. Samo enkrat je padel s previjalne mizice na tla – pa še to takrat , ko sem jaz pazil nanj, ker je ona v kuhinji pripravljala kosilo.
 
Vsega pa le ni zmogla sama – brati knjige, na primer! Je sicer dobivala zvočne knjige iz Zveze slepih, a jih ni nikoli poslušala do konca - domačijske povesti in zgodovinski romani pač niso bili njeno priljubljeno čtivo. Tako je bila vsa leta najine zveze izbira knjig in branje na glas ob nočni lučki moja druga najprijetnejša posteljna dolžnost!
 
Vsega lepega je enkrat konec in tudi moja egiptovska kraljica že nekaj let ne živi več z mano. Bilo mi je hudo, ko je odšla, ampak zdaj je že bolje, čas zaceli rane in samsko življenje mi postaja celo že pomalem všeč. Nekaj mi pa ni všeč -  zdaj  zvečer v postelji ne berem več knjig! V letih skupnega življenja sem se tako navadil glasnega branja v dvoje, da ne zmorem sam zase in potihem prebrati niti pol strani! Kadar bi pa vseeno  kaj prebral, grem  s knjigo  ven iz sobe in iz hiše –   ali v kavarno ali na klopco v parku ali na savski prod.
 
Ko sva bila z mojo pobeglo ženo pred kratkim skupaj na kavi, mi je rekla, da bi se rada spet poročila in da išče novega moža.Verjamem, da ga bo našla, še zmeraj je lepa ženska in tudi slepa kokoš zrno najde.
 
Boljšega moža od mene ji res ne bo težko najti, vsak je lahko boljši kot jaz. - Nikoli pa ne bo našla boljšega bralca, pa naj ga z lučjo pri belem dnevu po celem svetu išče!
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “Bralec”

  1. podplat komentira:

    Ej sošolec, pa simi spet nekaj povedal.

  2. Edo komentira:

    Lep pozdrav v Novo Gorico – če si še tam.

  3. podplat komentira:

    Še sem tu v Novi Gorici. Si ti še v Radovljici? Zaj sem varnostnik. Ni za dol past je pa zaposlitev. Lep dan Danilo

  4. filmoljub komentira:

    Če je res, kar pišeš (in verjamem, da je), potem iskren poklon z moje strani. Pa ne le za zapis, temveč predvsem za njegovo pomenljivo, všečno samokritično (in malce ironično) sporočilo.
    :)

  5. milojka komentira:

    Si prepričan, da ne boš vseh teh lucidnosti spret spravil v knjigo, saj jih očitno še zmeraj ljubiš?

  6. Edo komentira:

    Ko bom napisal 1000 tekstov, jih bom 100 objavil v knjigi, to sem si že obljubil.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !